»Tega nikoli ne bi naredil, on je bil moj prijatelj …« je 48-letni Damjan Košmrlj v končni besedi zanikal navedbe tožilstva, da je sredi lanskega aprila v stanovanju na Knafljevem trgu v Ribnici, v katerem je stanoval Ivan R., le-tega polil s sredstvom za razkuževanje, ga nato z vžigalnikom »prižgal«, potem pa pobegnil. Kot še piše v obtožnici, je krike nesrečneža, ki je pred leti po prometni nesreči postal invalid, iz sosednje sobe slišal sostanovalec. Do prihoda reševalcev ga je hladil z mokrimi brisačami. Opečenega je imel 22 odstotkov telesa, dva odstotka opeklin je bilo globokih.
Triinpetdesetletni Ivan R., ki zdaj biva v domu upokojencev in oskrbovancev, tam so ga tudi zaslišali, ima še vedno bolečina, omejen je tudi v gibanju. Brazgotine so vidne, tudi rok ne more iztegniti, kot je bil vajen. »Zdravnik je rekel, da nikoli več ne bom kot prej,« je pričal. Trditve Košmrlja, da ga ni polil in zažgal ter da je bil takrat na stranišču, je odločno zavrnil. Prav tako zagovor, da mu je on hladil opekline, in sicer s kokakolo. Ivan R. je komentiral, da te pijače v stanovanju sploh ni imel.
Razdražljivost in agresija
Košmrlj je pri njem občasno stanoval, dokler mu center za socialno delo njegovih obiskov ni prepovedal zaradi groženj in razgrajanja. Policisti so pričali, da se je v stanovanju veliko pilo, bila je tudi droga. Dvojica naj bi usodnega večera pila vodko. Izvedenka toksikološke stroke dr. Majda Zorec Karlovšek je s »stopnjo velike verjetnosti« izračunala, da je imel Košmrlj v času kaznivega dejanja v krvi maksimalno 2,5 promila alkohola. V krvi so našli tudi pomirjevala. Kombinacija obojega povzroča razdražljivost in agresijo, je povedala. Maksimalna koncentracija alkohola v krvi oškodovanca je bila po izvedenkinih izračunih (zelo verjetno) 2,6 promila.
Košmrlj je povedal, da je v noči pred dogodkom vzel tudi kokain. Če je to res, je povedala Zorec-Kralovškova, so bili v času kaznivega dejanja učinki kokaina še vedno prisotni in so vplivali na njegovo razpoloženje. »V tem primeru je bil verjetno v depresivni fazi, ko je človek še bolj razdražljiv in v anksioznem stanju,« je pojasnila. Zagovornica Nina Radulovič je zaradi vsega tega podvomila o oceni sodnega izvedenca psihiatra, da je bila obtoženčeva zmožnost razumevanja in obvladovanja bistveno zmanjšana, ne pa tudi povsem odsotna. Po njenem mnenju je tudi po zaključenem dokaznem postopku ostala odprta vrsta vprašanj, zaradi katerih ni možno »s stopnjo gotovosti« trditi, da je bil storilec res Košmrlj. Ob tem je namignila, »da je imel (glede na govorice, o katerih so govorile nekatere priče) pri kaznivem dejanju bistveno pomembnejšo vlogo, kot trdi tožilstvo, oškodovančev sostanovalec«. Ki je medtem že umrl.
Nasilen že prej
Tožilec Mitja Gregorc pa v zaključnem govoru o obtoženčevi krivdi ni podvomil. Opozoril je, da je Ivan R. sam povedal, kdo je krivec: da je kričal in prosil za pomoč, a se Košmrlj zanj ni menil, sostanovalec je bil tisti, ki mu je pomagal. Ter da pred tem med njima ni bilo nobenega prepira. Za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe je zagroženih od šest mesecev do pet let zapora. Tožilec je predlagal tri leta. Pri tem je, kot je dejal, upošteval Košmrljevo brezbrižno, predrzno in vztrajno ravnanje, od katerega ga ni odvrnilo niti to, da je nekdo v sosednji sobi. Poudaril je, da je do svojega vedenja nekritičen in ga ne obžaluje.
V dveh letih pred napadom so ga policisti približno desetkrat oglobili zaradi nasilnega, drznega in nedostojnega vedenja. V osmih letih je bil obsojen osemkrat, je pa tudi še v več kazenskih postopkih. Sodnik je prebral dve od že izrečenih sodb. Maja lani so ga obsodili, ker je z avtom namerno zapeljal v nekega moškega. Zaradi tega, in ker je razbil steklo na vratih lokala, je po priznanju krivde dobil enajst mesecev zapora. Julija lani pa (tudi po priznanju) sedem mesecev, ker je nekoga prijel za vrat, ga vrgel po tleh in trikrat brcnil v zobe ter mu jih polomil.