»Tonček je zelo skrbel za mamo. Takrat ni živel z njo, je pa vsak dan prišel z loncem in ji prinesel hrano,« se je na sojenju Antonu Kovačiču, obtoženemu, da je osem let in pol v stanovanju v Majaronovi ulici v ljubljanskem Savskem naselju skrival truplo svoje mame Klare, spominjala soseda. 82-letna gospa je imela sicer med pričanjem precejšnje težave pri časovnem umeščanju dogodkov, tako da ni znala povedati, kdaj približno naj bi to bilo. Zagotovo pa vsaj desetletje, dve ali še več, preden so konec novembra 2020 policisti v zapečateni sobi njenega stanovanja našli Klarino mumificirano truplo. Soseda tudi ni znala povedati, kdaj nazadnje je videla sosedo, ki bi bila avgusta letos stara 106 let. Pred leti sta skoraj vsak dan skupaj pili kavo, potem pa jo je gospa Klara nehala spuščati v stanovanje.
»Odklanjala je stike z ljudmi, ni več odpirala vrat, nikamor več ni hotela. Bila je zelo trmasta, v pozni starosti pa tudi zelo bolna. Precej je pila, tudi jokala, občasno sem skozi steno slišala njeno stokanje. K zdravniku pa ni hotela,« je še pojasnila. Izgubili sta stike, kakšno leto je pri obtoženem še preverjala, kje je Klara in kako ji gre. »Rekel mi je, naj me nič ne skrbi, da je zanjo poskrbljeno,« je 82-letna priča še pojasnila sodniku Marku Justinu in dodala, da so računi in pošta redno prihajali v Klarin nabiralnik.
Posebna, ne ravno družabna oseba
Triinsedemdesetletni obtoženi krivdo za skrunitev maminega trupla in goljufijo, saj naj bi teh osem let in pol, kar je bila mrtva, dvigoval njeno pokojnino (skupno okoli 93.000 evrov), že ves čas zanika. Pred dnevi je na sodišču – v nasprotju s sestro, ki je uveljavila možnost pravne dobrote – pričala Klarina 54-letna vnukinja in obtoženčeva nečakinja. »Z babico sva imeli dober odnos, je bila pa posebna in ne pretirano družabna oseba,« je začela opisovati razmere v razširjeni družini. Babica je imela revmo, bila je bolna, zato se ji ni zdelo nenavadno, da se ji kdaj ni ljubilo družiti. Ponudbo, da gre zanjo v trgovino, je vsakič zavrnila, češ da bo Anton poskrbel za vse. Ko jo je še obiskovala, sta bili dogovorjeni, da ji je pozvonila pri vhodnih vratih v blok. Če ji je odprla, je prišla k njej na kavo, če ne, je šla domov. Mobitela ni hotela imeti. »Včasih sem jo ujela na balkonu, ko je kadila. Takrat sva kar zunaj poklepetali,« je razložila priča.
Tudi že prej, ko se je še bolje počutila, ni veliko hodila naokrog, ne na sprehode ne na izlete, enkrat na mesec, ko je dobila pokojnino, se je odpravila v mesto. »Ni se družila, ni imela prijateljev,« je pristavila priča. 54-letna nečakinja obtoženega tudi sama ni znala povedati, kdaj je nazadnje videla babico. Morda konec leta 2007 ali v začetku leta 2008. Kakšno leto zatem, ko jo je nazadnje videla, ji je postala situacija čudna. Včasih je na zadnji strani bloka preverjala, ali v stanovanju sveti luč, pa je bila vedno tema. Nikoli več je tudi ni videla na balkonu. Kar je bilo za verižno kadilko prav tako neobičajno. Na zvonjenje se ni nihče odzval, babica je tudi ni nikoli poklicala. Strica Antona, s katerim sicer ni imela stikov, je enkrat vprašala, kje je babica. »Rekel je, da me nič ne briga, da to ni moja stvar. Kaj naj bi naredila? Vlomila?« se je vprašala.
Šla na CSD in policijo
Po pogovoru s sestro in očetom (tudi z njima so imeli skrhane odnose) so ugotovili, da Klare nihče ni videl že več let. Zet je bil prvi, ki je obiskal socialno službo in policijo, a so mu na CSD rekli, da taščino stanje ni njegova stvar, na policiji pa so ga opozorili, da bi lahko njega kazensko preganjali, če bi Klaro našli živo in zdravo. Nekaj let kasneje pa je 54-letnici ena od socialnih delavk svetovala, naj pokliče po domovih za starejše in tako poskuša najti Klaro, saj je obtoženi razlagal, da je mama v enem od domov. Nikjer je ni našla. Obrnila se je tudi na urad za pogrešane osebe, kjer pa so ji dali vedeti, da družinske razprtije niso njihova stvar. V času koronske krize sta s sestro nekoč vendarle poklicali policijo, po nasvetu policistke pa prijavili, da babice nista videli že dva tedna (čeprav je nista že več let). Policisti so šli na Majaronovo in poskušali vdreti v stanovanje, a jim je vrata odprl stric Anton. Povedal je, da je mama v domu, vrata pa zaprl. Vnukinja je babico Klaro nekaj ur kasneje prijavila kot pogrešano in s tem sprožila najdbo trupla.