Skupno 96.000 evrov odškodnine terjata Ema in Smail Hozanović skupaj s tremi otroki od ljubljanskega UKC oziroma Ginekološke klinike ter domžalskega zdravstvenega doma. Ema je aprila 2016 v porodnišnici rodila mrtvega otroka, z možem pa sta prepričana, da zaradi nepravilnega ukrepanja zdravnikov. »Napotili so me na sprehod, namesto sprejeli v porodnišnico. Rečeno mi je bilo, vrnite se, ko bodo popadki na pet minut. Med bolečimi popadki sva z možem hodila po tržnici in okoli porodnišnice. Takrat nisem vedela, da nosim v sebi že mrtvega otroka,« je pred sodnico Vesno Ponikvar pretresljivo hlipala tožnica.
Kot je pripovedovala v nekoliko okorni slovenščini, je tri otroke rodila na Hrvaškem, četrto nosečnost pa je nadzorovala ginekologinja Tamara Goslar Žiberna iz ZD Domžale. Takrat 36-letnica ni imela nobenih večjih težav, opravila je tudi vse preglede z izjemo amniocenteze, ker zaradi tveganja ni hotela ogroziti otroka. Po navodilih Goslar-Žibernove je šla osem dni po predvidenem roku poroda v porodnišnico, kot je dejala, ne na pregled, pač pa rodit, saj je čutila popadke. Ko so ji opravljali CTG, je, kot je dejala, babica rekla, da aparat »nekaj nagaja«, in tudi, da je otrok »nekam zaspan«. Med ultrazvokom je zdravnico specializantko opozorila na popadek, a se ta ni odločila za sprejem. Po besedah Hozanovićeve jo je namesto tega vprašala, kako dolgo vožnjo ima od doma do porodnišnice. »Ko sem ji povedala, da sem iz Ihana, mi je svetovala, naj se malo sprehodim in vrnem, ko bodo popadki na pet minut. Vprašala sem, ali bo hitro, in ona je pokimala,« je opisovala.
»Napotili smo jo domov«
Z možem sta nato kar nekaj ur hodila po tržnici in okoli porodnišnice. »Ob popadkih sem se opirala nanj, bila sem vsa otečena. Vrnila sva se, ko nisem mogla več prenašati bolečin, čeprav so bili popadki še vedno neredni in ne na pet minut,« je pričala. A CTG takrat otrokovega utripa ni več zaznal. Sledil je porod štiri kilograme težkega in 57 centimetrov velikega mrtvorojenčka. Še vedno izjemno pretresena tožnica pravi, da ji niso povedali, zakaj se je to zgodilo, le da so ravnali pravilno in da ga na noben način ne bi mogli rešiti. A s pomočjo pooblaščenke Špele Zamljen sta z možem pridobila drugačno strokovno mnenje: da bi dečka lahko rešili, če bi jo pravočasno sprejeli in bi bila pod nadzorom.
Specializantka Eva Torkar je pričala, da ob jutranjem pregledu ni bilo nobenih znakov, ki bi zahtevali sprejem. In da jo je poslala domov in ne na sprehod. Na pregled jo je naročila dva dni pozneje (kar piše tudi v dokumentaciji) oziroma takoj, ko bi prišlo do popadkov. In da ji glede na oddaljenost od porodnišnice ni treba čakati, da se ponavljajo na pet minut. Sprehod pa ji je omenila za primer, če bi hotela porod nekoliko pospešiti. Da je takšen nasvet običajen, je potrdila tudi nadzorna zdravnica Senka Imamović Kumalić, s katero se je Torkarjeva pred odpustom posvetovala. Pričala je tudi takratna predstojnica porodnišnice Nataša Tul Mandić. Zatrdila je, da je vse potekalo po protokolih. Nosečnica in plod nista bila ogrožena, in ker ni bilo pomembnih tveganj za zaplete, so jo napotili na pregled čez dva dni. Po njenem mnenju je do smrti prišlo zaradi premajhne posteljice glede na velikost ploda. »Tega v nosečnosti ni mogoče ugotoviti,« je izjavila. In dodala, da bi bil tudi v primeru sprejema izid enak. »Takšni izidi so izjemno redki, se jih pa ne da napovedati in tudi ne preprečiti,« je povedala.
Želeli bi tujega izvedenca
Po besedah odvetnice Zamljenove je UKC kot vzrok za smrt najprej navajal, da je imel plod v popkovnici dve žili namesto treh. Ginekologinja Goslar-Žibernova se ni spomnila, ali je to ob pregledu morfologije opazila, je pa zagotovila, da to nadaljnje obravnave pacientke ne bi v ničemer spremenilo. Tudi Tul-Mandićeva je dejala, da vedenje o dveh žilah verjetno ne bi vplivalo na morebiten sprejem, saj to na tveganje ne vpliva bistveno. Sprejem je na primer med drugim odvisen od odprtosti materničnega vratu (pri tožnici dva centimetra, sprejem pa je določen pri tri do pet centimetrov) in časa po roku poroda (opravijo ga 10 do 12 dni po roku, ona je bila osem dni po roku). Tožnica pravi, da je ginekologinja oklevala glede predvidenega roka poroda med dvema datumoma ravno v razmiku dveh dni in da se je odločila za poznejšega. Goslar-Žibernova je to zanikala.
Primer bo zdaj preučil sodni izvedenec ginekolog porodničar. Tožniki bi radi strokovnjaka iz tujine, da ne bi bilo nikakršnih dvomov o njegovi nepristranskosti. A sodnica je dejala, da za to ne vidi nobenega razloga.
