Nekoč prijatelja, ki sta si na vrtičkih v ljubljanskem Polju pomagala pri opravilih, rezanju drevja, košnji trave, zakolu živali, sta po »mejnem« sporu postala le še soseda vrtičkarja, če ne celo sovražnika. Osem let slabih odnosov, izogibanja in grdih pogledov je sprva privedlo do verbalnih groženj, se nadaljevalo z mahanjem s kolom ter se končalo s krvavim napadom. Sredi aprila letos je namreč 76-letni Mirko Šuša z nožem s 15-centimetrskim rezilom po obrazu in vratu porezal 16 let mlajšega Boža K., skupno pa ga je po telesu zabodel še enajstkrat. Pred napadalcem mu je nekako uspelo pobegniti, prijateljica ga je peljala v ljubljanski klinični center, kjer so mu rešili življenje. Šuša je dejanje že ob aretaciji priznal policistom, kasneje tudi na predobravnavnem naroku. Sodnik Marko Justin je sledil predlogu tožilstva in ga obsodil na pet let in pol zapora. »Kazen je pravična in primerna. Sodišče je upoštevalo olajševalne okoliščine, priznanje krivde, prejšnjo nekaznovanost in obžalovanje obtoženega, a ne gre prezreti teže in načina izvedbe kaznivega dejanja, število vbodov ter brutalne in nekompromisne reakcije na konflikt, ki se je tisti teden le stopnjeval,« je bil v obrazložitvi jasen sodnik. In čeravno je izvedenec psihiatrične stroke Dragan Terzič pričal, da obstaja minimalna verjetnost za ponovitev dejanja, je sodnik Šuši pripor podaljšal. Tistemu, ki mu stopi na žulj, namreč hitro zameri, pri negativnih čustvih pa dolgo vztraja, je razložil odločitev.
Podrta drevesa in
premikanje količkov
Zgodba med nekoč prijateljema vrtičkarjema se je v spiralo neljubih dogodkov začela zavijati pred kakimi osmimi leti. Šuša pravi, da zaradi češnje in malin, ki naj bi jih posekal Božo, pa količkov, ki jih je premikal za svoje dobro, ograje, ki da jo je želel postaviti … Kak mesec ali dva pred krvavim dogodkom so se začele razmere zaostrovati. Božo in njegova prijateljica vrtičkarica sta ga vse bolj izzivala, ga nato snemala in večkrat klicala policijo, ki mu je spisala številne kazni zaradi kršenja javnega reda in miru. Že prej sta se nehala pogovarjati, a ker sta vrtova mejila drug na drugega, sta se morala tolerirati. »Malo po malo sta me 'grickala'. Bilo mi je dovolj. Zgodilo se je, kar se je,« je Šuša opisal krvavo dejanje tistega usodnega dne. »Ni res, da sem ga napadel s četniško bajoneto, kot govorijo, bil je navaden kuhinjski nož. Tudi ni res, da sem grozil njegovi hčeri in ženi. Tej sem celo enkrat prinesel njihovega petelina, ki je zataval na moj vrt in mi požrl radič. Rekel sem jim, naj imajo živali zaprte, nisem pa grozil, da ga bom zaklal, kakor tudi ne njihovega psa,« je Šuša še pojasnjeval. Še več, z Božem ni bil v nikakršnem sporu, kakor tudi ne z nikomer drugim. Vsem je pomagal, če je le lahko.
Poosebljeno zlo
Zgodba oškodovanca je povsem drugačna. Šušo je opisal kot agresivnega, arogantnega in skreganega z vsemi. Šuša je bil tisti, ki je premikal količke, sam ga ni izzival. Nekoč ga je napadel z vilami. V zadnjih osmih letih je dvakrat do trikrat na leto klical policijo. V zadnjem tednu pred napadom pa štirikrat. »A so mi rekli, da ne morejo ukrepati, dokler se kaj ne zgodi,« je pričal. »Je poosebljeno zlo. Vsi smo se ga izogibali kot hudič križa,« je pojasnil. Štirinajstega aprila letos ga je napadel iz zasede. »Z nožem je kot gazela skočil iz grmovja. Če ga ne bi s komolcem ruknil v roko, bi mi prerezal vrat. Napad je bil nizkoten, zahrbten, podel,« je dodal. Srečen je, da je preživel. Tri tedne je bil nepokreten, znova se je moral naučiti hoditi in govoriti, dobil je 69 šivov, imel je več operacij. Posledice čuti še danes in jih bo do konca življenja. »Nikoli se nisem bal tišine ali teme. Na avtobusu sedaj stojim v kotu, da mi nihče ne more stati za hrbtom,« je doživeto opisal svoje počutje. Njegova družina je ob tem jokala, Šuša pa je z rokami, sklenjenimi na prsih, mirno poslušal.
