Pred kratkim smo poročali o zastaranju okoli 2,5 milijona evrov težke prevare, za katero ne bo odgovarjal nihče. Šlo je za kazenski postopek zoper Janija Potokarja in Staneta Kopača, ki ju je tožilstvo preganjalo zaradi kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti in ponareditve poslovnih listin pri uvozu naftnih derivatov. Prevara je bila dobro načrtovana že od samega začetka, saj je bil na papirju pri spornih poslih glavni Jani Potokar, slamnati direktor podjetja Potokar & CO, sicer pa brezdomec in v kritičnem času tudi odvisnik od prepovedanih drog. Kopač pa naj bi bil tisti, ki je dejansko sprejemal odločitve in se dogovarjal za nakup, prevoz ter prodajo naftnih derivatov v imenu družbe.
Očitki glede utaje davkov za okoli 2,5 milijona evrov so se nanašali na obdobje v letih 2004 in 2005, del jih je zastaral že pred desetimi leti, glavni del pa lani jeseni. Sodni spis je bil zaradi odhodov in premestitev sodnikov predodeljen kar osemkrat, v rokah pa ga je imelo šest sodnikov, od tega dve sodnici po dvakrat. Sojenje se je tako osemkrat začelo z ničle, vmes pa se je na sodišču izgubila celo ena izmed štirih velikih škatel sodnega spisa. Kam je izginila, niso nikoli ugotovili, sodni spis pa je ljubljanskemu sodišču uspelo obnoviti le delno.
Do bržkone najodmevnejšega zastaranja kazenskega primera pa je prišlo v zadevi Patria, s katero so bili predsednik SDS Janez Janša in soobtožena obsojeni zaradi korupcije ob nakupu finskih osemkolesnikov. Sodba je nazadnje padla in bila razveljavljena na ustavnem sodišču, za ponovno sojenje pa je zmanjkalo časa.
Največ težav z vročanjem
Vsi pravosodni deležniki se na splošno strinjajo, da je prav zastaranje tisti izid kazenskih postopkov, ki je najbolj problematičen; neposredno vpletenim, v primeru, da so objektivno krivi, seveda lahko tudi koristi. Zato je lahko taktika obrambe tudi zavlačevanje, še posebej v primerih, ko je zastaranje relativno blizu. Načinov za zavlačevanje je več, od izogibanja vročitvam do izločanja sodnikov (tudi predsednikov sodišč in celo predsednika vrhovnega sodišča, o čemer morajo nazadnje odločati na občni seji vrhovnega sodišča), nepošteno pa bilo krivdo za zastaranja pripisovati zgolj zagovornikom. Posamezni kazenski primeri včasih nenavadno dolgo obležijo v predalih (lahko tudi iz povsem objektivnih razlogov, če ima dodeljeni sodnik toliko nujnih, pripornih zadev, da se z rednimi nima časa ukvarjati), zadeve pa lahko zastarajo tudi zato, ker je že v izhodišču od kaznivega dejanja do njegove prijave oziroma odkritja preteklo preveč časa. Za nekatera kazniva dejanja konec koncev že policija in tožilstvo pred kazenskim postopkom ugotovita, da so zastarala, in tako do sojenja niti ne pride.
Število kazenskih zadev, ki zastarajo po tem, ko že pridejo na sodišče, se je v Sloveniji od leta 2015 dalje gibalo med 55 in 108 letno, z izjemo leta 2018, ko je na slovenskih sodiščih zastaralo kar 187 kazenskih zadev. Podatki za lani še niso na voljo, v letu 2024 pa jih je zastaralo 62. »Analiza zastaranih zadev kaže, da do zastaranja največkrat pride iz objektivnih razlogov; v veliki večini zastaranih zadev so imela sodišča težave z vročanjem sodnih pošiljk obdolžencem in zagotavljanjem njihove navzočnosti na glavni obravnavi,« ocenjujejo na vrhovnem sodišču, kjer pojasnjujejo, da se število zastaranj od spremembe kazenskega zakonika, ki je uvedel prekinitev teka zastaranja, če je storilec državnim organom nedosegljiv, sicer zmanjšuje.
Nekateri zločini ne zastarajo nikoli
Zastaralni roki za kazniva dejanja niso določeni povsem fiksno, temveč so predpisani glede na dolžino zagrožene kazni. Zastaralni rok pri najhujših kaznivih dejanjih, kakršen je denimo umor, za katerega je zagrožena kazen do 30 let zapora, tako znaša 50 let, pri kaznivih dejanjih s predpisano najvišjo kaznijo nad deset let zapora pa zastaralni rok poteče 30 let po kaznivem dejanju. Med ta kazniva dejanja spadajo denimo uboji, preprodaja drog v hudodelski združbi, hujši ropi … Najkrajši zastaralni rok je po slovenskem kazenskem zakoniku šest let, ta rok pa velja le za bagatelna kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen do enega leta zapora ali denarno kazen.
Poleg osnovnih pravil zastaranja kazenski zakonik pozna tudi več izjem, v skrajnih primerih pa posamezna kazniva dejanja ne zastarajo nikoli. Med njimi so nekatera kazniva dejanja zoper človečnost, kot denimo genocid ali vojna hudodelstva, nikoli pa ne zastarajo tudi kazniva dejanja, za katera je mogoče izreči dosmrtni zapor – na primer večkratni umor.
Posebne izjeme veljajo tudi za trgovino z ljudmi, spravljanje v suženjstvo in kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Kadar so v teh primerih žrtve mladoletniki, začne zastaralni rok kazenskega pregona teči šele od njihove polnoletnosti. Še dodatno se zastaralni roki za kar trikrat od splošno predpisanega podaljšajo pri nekaterih spolnih kaznivih dejanjih. Tako tudi hujše oblike spolnega nasilja, še posebej nad otroki, praktično ne morejo zastarati, vsaj dokler so žrtve ali storilci živi. V primeru posilstva desetletnega otroka bi zastaralni rok znašal kar 90 let, teči pa bi začel šele osem let po dogodku, ko bi žrtev postala polnoletna. Tako bi kaznivo dejanje dejansko zastaralo skoraj 100 let po zlorabi.
Ko umor zastara že bistveno prej
Zastaralni roki, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja, sicer niso povsem absolutni. Če pravnomočno obsojeni doseže razveljavitev sodbe na vrhovnem ali ustavnem sodišču in se mora sojenje začeti znova, ima sodišče »le« pet let časa do nove pravnomočne sodbe, v nasprotnem primeru zadeva prav tako zastara. Včasih je bila ta omejitev še nižja, zgolj dve leti.
Prav zaradi te omejitve je pred pravnomočnostjo zastaral tudi kazenski pregon Milka Noviča, ki je bil obtožen umora direktorja Kemijskega inštituta; kljub temu, da umor po splošnih pravilih zastara šele po 50 letih. Novič je bil pravnomočno obsojen, nato pa je bila sodba razveljavljena na vrhovnem sodišču. Ljubljansko okrožno sodišče je imelo dve leti časa, da še enkrat pravnomočno odloči, toda v ponovljenem sojenju je, predvsem po zaslugi škandaloznega procesnega vodenja zdaj že nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića, zmanjkalo časa. Zaradi njegovih napak je višje sodišče prvo oprostilno sodbo razveljavilo, Novič je bil nato pred drugim senatom še enkrat oproščen, višje sodišče pa je po pritožbi tožilstva lahko nazadnje ugotovilo le še to, da je dveletni rok vmes že potekel, pregon pa zastaral.