»Za bolnike, pri katerih po odpustu iz enote forenzične psihiatrije še obstajata varnostno tveganje in nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ter so še vedno nevarni sebi in okolici, v Sloveniji nimamo ustrezne ustanove za dolgoročno namestitev,« ugotavlja odvetnica Maja Praviček. V sodnem postopku je zagovarjala danes 25-letno nekdanjo varovanko zavoda Hrastovec, ki je junija 2018 poskušala zadušiti sostanovalko.
Sodni postopek se je pravnomočno sklenil z obsodbo in izrekom obveznega zdravljenja v enoti forenzične psihiatrije. Ptujčanka je v rani mladosti doživela tragične udarce; najprej se je znašla v rejniški družini, nato pa v različnih psihiatričnih ustanovah, nazadnje je prebivala v Hrastovcu. Na prostosti nima nikogar. V zavodu ni več dobrodošla.
Baročni dvorec na obrobju Slovenskih goric je sedež socialnovarstvenega zavoda s 630 varovanci, od tega jih 270 živi v bivalnih skupnostih. V minulih dveh letih je vodstvo zavoda Hrastovec policiji prijavilo štiri incidente, v treh so varovanke z blazino napadle sostanovalko. Zadnji se je pripetil julija, ko je 53-letni oskrbovanec skušal z rokama zadaviti 60-letnega sostanovalca. Ali imajo v zavodu varnostni problem? »Ne,« je prepričana Petra Hameršak, v. d. strokovne vodje zavoda Hrastovec.
Policiji prijavijo vsak incident
»Pred šestimi leti je vodstvo zavoda obiskalo pristojno policijsko postajo in se pozanimalo, katere incidente jim je treba naznaniti. Odgovorili so, da jim moramo naznaniti vsakega,« je pojasnila.
A vsak incident še ne predstavlja kaznivega dejanja. Mariborsko sodišče je februarja oprostilo 52-letno varovanko, ki je svojo sostanovalko skušala zadušiti z vzglavnikom. Intenziteta njenega ravnanja je bila premajhna, da bi bilo mogoče govoriti o očitanem poskusu uboja. Še hujšega kaznivega dejanja – poskusa umora – pa je obtožena 36-letna ženska, ki je v Hrastovcu prebivala 20 let, nazadnje na varovanem oddelku. Mariborska sodnica je na junijskem predobravnavnem naroku odkrito podvomila o izvedenskem mnenju psihiatra, ki je ocenil, da je obtožena, ki na svetu nima nikogar, v povsem prištevnem stanju poskušala zadušiti sostanovalko.
Hameršakova sodnih postopkov in izvedenskih mnenj ne želi komentirati. »Ko dogodek prijavimo policiji, je zadeva z naše strani končana,« vztraja. Na enak način naredijo črto tudi čez varovanke, ki morajo po incidentu v zapor ali na obvezno psihiatrično zdravljenje. V Hrastovec se ne morejo vrniti. Zakaj? Zaradi pravilnika, zakona? »Odločitev je povsem človeška,« odgovori Hameršakova. »Oškodovanka je namreč še zmeraj naša varovanka, in če bi se storilka vrnila na varovani oddelek, si lahko predstavljate, kaj bi to pomenilo zanjo in za vse druge prisotne.«
Šest varovancev spi na kavču
Njun problem bi bil nedvomno lažje rešljiv, če bi socialnovarstveni zavodi imeli proste zmogljivosti. V Sloveniji so štirje, ki imajo varovane oddelke za osebe z motnjami v duševnem zdravju ali razvoju (SVZ Hrastovec, SVZ Lukavci, Dom Nine Pokorn in Dom na Krasu). Vsi so kronično prezasedeni. »V Hrastovcu imamo dva varovana oddelka za največ 24 ljudi. V enem imamo šest dodatnih stanovalcev, ki spijo na kavču, na drugem pa še štiri. Preveč je torej deset oseb z izrazitimi potrebami in težavami. Država tega ne bi smela dovoliti,« je kritična strokovna vodja v Hrastovcu. »Letos je moral neki zavod sprejeti mladoletnika, čeprav mu na varovanem oddelku ne morejo ponuditi varstva in izobraževanja. Tu ostaneš brez besed, to je res hudo kršenje človekovih pravic.«
Ne strokovne komisije, temveč sodišča pri nas sprejmejo odločitev o namestitvi ljudi v varovane oddelke. V to skupino spadajo tudi tisti, ki so nevarni sebi in drugim. Zavodi se sodnim odločitvam težko uprejo. Leta 2018 so sicer dosegli etapni uspeh na vrhovnem sodišču. Razveljavilo je sodbo lenarškega sodišča, ki je nasilnega varovanca s kronično shizofrensko psihozo, zaradi katere je enkrat že poskušal zadušiti sostanovalca, napotilo v zavod Lukavci. Tam ga niso imeli namestiti nikamor drugam kot v jedilnico. Bolnika so vrhovni sodniki (začasno) vrnili na psihiatrijo.
A tudi tja ti ljudje ne sodijo, opozarja Miran Pustoslemšek, vodja enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor. »Bolnišnica je namenjena zdravljenju, ne pa bivanju oseb, ki v socialnovarstvenih zavodih predstavljajo tveganje,« opozarja psihiater. »Zasedejo nam zmogljivosti, ki so namenjene pacientom, ki bi jih lahko zdravili. Pri čemer nam nekateri ne zasedejo zgolj postelje, temveč celo sobo.«
Če nočeš rešitve, ustanoviš delovno skupino
V večini razvitih držav pravilno domnevajo, da utegne biti duševna motnja – in z njo povezano tveganje – trajna in neozdravljiva. Slovenski zakonodajalec pa je določil, da sme varnostni ukrep trajati največ pet let. Pustoslemšek vidi rešitev v spremembi zakonodaje, ki bi dopustila ustanovitev zavoda za trajno namestitev forenzičnih pacientov. »Vprašanje oblikovanja ustanove za dolgoročno namestitev forenzičnih pacientov sta obravnavali že dve delovni skupini. Zadnji sestanek je imela v začetku leta 2019, rezultata ni,« je kritičen.
Do takrat bodo morali za takšne bolnike poskrbeti obstoječi zavodi. »Razumem njihova vodstva, ki se soočajo s prezasedenostjo,« pravi Pustoslemšek. »Je pa tudi res, da ne obvladajo vseh varnostno zahtevnih pacientov, čeprav bi jih morali. Pogosto slišim, da so zelo liberalni pri izvajanju terapije. Posledica je poslabšanje zdravstvenega stanja. In zatem se morda zgodi incident.«
»Vsi zavodi smo danes v veliki stiski,« potoži Hameršakova. »Pri nas naj bi bivali ljudje, ki jim nadomeščamo dom in ki imajo velike težave v duševnem zdravju ali razvoju. Nismo pa bili dovolj pripravljeni na to, da nekateri potrebujejo bolj strukturirano in varno okolje, ker zaradi bolezni, težav, specifičnih vedenjskih oblik ogrožajo tudi druge. In morajo zato biti drugače obravnavani.«
