Trinajstletni Kosta K. je maja predlani na beograjski osnovni šoli z očetovo pištolo ubil devet vrstnikov in vratarja, dan pozneje je v okolici Mladenovca 20-letni Uroš Blažić v treh vaseh postrelil devet mladih, najmlajši je štel rosnih petnajst let. Na prvi letošnji dan je v strelskem pohodu na črnogorskem Cetinju 45-letni Aco Martinović v pol ure na več lokacijah ubil trinajst ljudi, od tega dva otroka. Na prvi pogled imajo storilci skupno to, da so moškega spola, da so napad izvedli s strelnim orožjem ter da se po lastnih ali tujih navedbah v okolici niso čutili sprejete. Raziskave, tudi obširna organizacije Violence Project, kažejo, da je pri kar 98 odstotkih strelskih pohodov storilec moški. Ali to dokazuje, da so ti nasilnejši od žensk? Forenzični psiholog dr. Igor Areh se ne strinja: »Zaradi tega ne moremo reči, da so nasilnejši. A moški svoje frustracije izražajo drugače kot ženske, s telesno agresijo, in ne verbalno. Nekateri niso zmožni drugače oziroma po primernejši poti rešiti težave. V prej naštetih primerih skrajno destruktivno.«
»Večina od nas takih težav nikoli ne izkusi. Govorimo o težkem otroštvu s fizičnimi ali spolnimi zlorabami, o čustvenem zanemarjanju, pomanjkanju podpore v družini, pri čemer se posameznik ne nauči konstruktivnega reševanja težav v socialnem okolju, veliko je kaznovanja, medvrstniškega nasilja … Lahko pa, seveda, od bližnjih in drugih, zaupanja vrednih, prihajajo spodbude ali motivacija za neprave ali ekstremne načine reševanja osebnih in družbenih težav. Danes k razširjanju skrajnih idej največ pripomorejo družbena omrežja, prek katerih se širijo lažne informacije, ki povzročajo jezo, ta pa se lahko pretvori v destruktivni napad,« našteva Areh. V povezavi s šolskimi napadalci, ko običajno streljajo najstniki, omeni še slab uspeh v razredu ali previsoka pričakovanja staršev. Ko se vse to nagrmadi, otrok – večinoma gre tudi v teh primerih za fante – pa ima še dostop do orožja, se lahko zgodi skoraj nepredstavljiv zločin.
Nizka toleranca do frustracije
Srbski in črnogorski psihiatri in psihologi so odkrili določene povezave med strelcema Blažičem in Martinovićem. Pri obeh so ugotovili nizko toleranco do frustracije, slab nadzor nad impulzi, neprilagodljivost, občutek nesprejetosti v okolici. Petinštiridesetletnik na Cetinju je tik pred masakrom z nekaterimi od svojih žrtev pel in pil za isto mizo. Po poročanju črnogorskih medijev se je družba nato razživela, moškega so začeli dražiti zaradi njegove spolne usmerjenosti, češ da ima raje moške kot ženske, kar naj bi bilo sicer samo norčevanje, ne pa tudi resnica. A naj bi bilo že to dovolj. Martinović je vstal, šel domov po pištolo ter začel streljati po svojih prijateljih in sorodnikih.
Kot ocenjuje Areh, takega odziva ni mogel nihče napovedati, tako imenovani sprožilci so lahko hipni, tisti, ki se odpravijo na tak strelski pohod, pa niso vedno psihopati: »Po mesecih ali letih provociranja se lahko posameznik v odnosu do tega človeka spremeni. Druge žrtve so v takih primerih postranska škoda, prepreka na poti do dosege cilja.« Na stres in frustracijo se vsak odzove po svoje, zato je težko govoriti o splošnih zakonitostih. Nekdo bo, ko se mu, po domače rečeno, »stemni pred očmi«, brcnil v zid, zakričal ali razbil krožnik, nekdo drug pa se bo na prvi pogled odzval mirno in tiho, šel po orožje in uprizoril množični poboj, še pravi Areh. V takih trenutkih je vse odvisno od (ne)zmožnosti empatije in obvladovanja frustracije.
Hladnokrvno nad otroke
In če bi večina v trenutku, ko bi pred njo mrtva omahnila prva žrtev, od same pretresenosti izpustila orožje in se zavedela dejanja, v primerih, o kakršnih pišemo, veljajo druge zakonitosti. Areh razlaga, da so storilci med napadom v posebnem svetu, na krilih hormonov, osredotočeni na uresničitev cilja – odstranitev tistih, ki so jim storili kaj slabega, do katerih čutijo zamero –, zato takrat ne razmišljajo o občutkih krivde, posledicah svojega ravnanja ali sprejemanju odgovornosti. Občutek krivde se lahko v določenih primerih razvije šele od dva do tri dni pozneje. Ali pa sploh ne.
Med žrtvami so neredko tudi otroci. Martinović je na prvi letošnji dan na Cetinju hladnokrvno ustrelil tudi devet in štirinajst let stara brata, ki ju je poznal. »Ker je na koncu storil samomor, nikoli ne bo znano, zakaj ju je ubil. Morda ju je videl kot podaljšek staršev, podaljšek cilja, ki ga je hotel uničiti. Mogoče pa je šlo za povsem iracionalno dejanje, ki ga še sam ne bi znal razložiti. Morda sploh ni razmišljal o tem, da sta bila otroka, streljal je pač na nekaj, kar se je premikalo,« Areh razmišlja o tem, zakaj bi se nekdo spravil tudi na otroke. Motivov je v takih primerih lahko ogromno. »Ko storilca v taki situaciji nekdo roti za življenje, on pa ga vseeno ubije, je to izredno antisocialno vedenje.«
Več stresa, manj spanja
Na storilce, njihove lastnosti in tveganja, povezana s tem, vplivajo tudi duh časa, kulturno in politično okolje, v katerem posameznik živi, spremenjen način življenja, ki posamezniku narekuje občutno večjo produktivnost kot nekoč, pa tudi nenehna tekmovalnost, zaradi katere lahko ljudje postajamo manj empatični. Družba je pod vse večjim stresom, ljudje pa manj sproščeni, morebitne dodatne vzroke za vse več nasilja in način reševanja težav našteva sogovornik. »Nekatere raziskave opozarjajo še, da od druge svetovne vojne spimo precej manj kot nekoč. Tudi to povečuje razdražljivost in frustracije,« opozarja Areh, ki izpostavlja še eno dejstvo modernega sveta. »Individualna svoboda človeka je danes večja kot kdaj prej in spodbuja take incidente. V preteklosti je imela religija veliko večji pomen kot danes, s svojimi normami in zakonitostmi je obvladovala življenje ljudi. Denimo, nekoč v družbi ločitev ni bilo, zakonca je lahko narazen spravil samo bog oziroma smrt. Kdor je to prekršil, je bil ostro kaznovan, izobčen iz družbe. Danes živimo v demokraciji, v kateri lahko vsakdo počne stvari, ki so bile prej nemogoče. Smrtnih kazni ni več, ostale so omejene po dolžini ...«
Na vprašanje, ali je samo vprašanje časa, kdaj bomo podoben napad doživeli tudi pri nas, pa Areh odgovarja: »Slovenija ni izoliran otok. Prej ali slej se bo zgodilo tudi pri nas, družba mora biti na to pripravljena, a iz tega ne sme delati drame z nenehnim poročanjem o incidentih v tujini. To bi namreč le spodbudilo tiste najbolj tvegane k akciji. Uporabiti moramo modrost in se pripraviti, kako se bomo odzvali, ko se bo to zgodilo.«
