Mozirske koče, ki je stala na 1356 metrih nadmorske višine na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt ali Mozirskih planin, ni več. Od nje je ostal le manjši, zidan del, ki pa ga bo v bližnji prihodnosti treba porušiti. »Rušenje bo zelo težavno, saj je koča z vseh strani, razen pri vhodu, obdana s strmim pobočjem. Z ene strani se je drži tudi gozd, tako da smo morali med gašenjem na hitro posekati nekaj dreves, da se ogenj ni razširil v krošnje,« zahtevno intervencijo, ki se je od sredinega večera zavlekla v današnje dopoldne, saj so se na pogorišču še pojavljala posamezna tlenja, opiše poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Mozirje Stane Weiss. In doda, da je bil požar ob prihodu 84 gasilcev, tudi iz nekaterih sosednjih društev, že tako močno razvit, da so bili preprosto povsem nemočni.
Mozirske koče se drži smola
Med prvimi je bil na pogorišču tudi Boštjan Goličnik, predsednik Planinskega društva (PD) Mozirje, v katerega lasti je bila ena najstarejših koč v Sloveniji. »Še vedno ne morem verjeti, da se je to zgodilo našemu društvu. Ravno lani smo sklenili pogodbo z novo najemnico in se te dni z njo pogovarjali o podaljšanju, saj smo bili obojestransko zadovoljni. Poleti je bila koča tudi zelo dobro obiskana, planinci so hvalili tako osebje kot ponudbo. Preuranjeno je ta trenutek govoriti o sanaciji in načrtih, saj niti višina škode še ni znana. Bo pa ta ogromna, četudi je bila koča zavarovana. Malo me tolaži le dejstvo, da nas kličejo številni krajani, ki nas podpirajo in bodrijo. Zato sem prepričan, da se bomo kmalu pogovarjali tudi o temeljih za novo kočo,« pove Goličnik.
Sicer pa se koče drži smola, saj je v preteklosti zagorela že dvakrat. Prvo, ki jo je zgradila savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva in so jo odprli 5. oktobra 1896, je leta 1942 požgal okupator, drugo je julija 1950 zajel gozdni požar. A so jo obnovili in že septembra 1951 spet odprli. V zadnjih letih so jo mozirski planinci temeljito obnovili, energetsko sanirali, predlani je dobila tudi novo leseno fasado. Trenutno je bila zaradi ukrepov, povezanih z omejitvijo širjenja koronavirusa, zaprta, a jo je oskrbnica Alenka Vetrih redno obiskovala. Nazadnje je bila v koči v torek. »Tam imam nekaj kokoši, ki sem jih hodila hranit in v torek je bilo še vse v najlepšem redu. Ničesar sumljivega niso opazili niti pohodniki, ki so še v sredo dopoldne šli tam mimo,« nam razkrije Vetrihova. In žalostno doda: »Zame je bil to drugi dom. Zdaj nimamo ničesar več.«
Da to ni le izguba za mozirske planince, pač pa celotno slovensko planinstvo, poudarja tudi generalni sekretar Planinske zveze Slovenije (PZS) Damjan Omerzu. Zato se bo vodstvo PZS v prihodnjih dneh sestalo z vodstvom PD Mozirje, da se dogovorijo, kako naprej. Zakaj je zagorelo, še ugotavljajo kriminalisti in forenziki, ki so začeli ogled pogorišča takoj, ko je bilo varno. A na njihove izsledke bo treba še počakati. »Je pa to že tretja koča v dobrih treh letih na območju Zgornje Savinjske doline, ki jo je v celoti uničil ogenj,« je spomnila Milena Trbulin, tiskovna predstavnica celjske policijske uprave.
Oktobra 2017 je zagorel Kocbekov dom na Korošici, za kar je bila kriva neprevidnost Poljakinje, ki je na plinski štedilnik namesto vode pristavila petrolej, zato so jo policisti ovadili zaradi povzročitve splošne nevarnosti. Novembra 2019 je zaradi napake na električni napeljavi v celoti pogorel Frischaufov dom na Okrešlju, kjer je bila tuja krivda izključena. Tam že nastaja nov dom, za katerega je denar Planinskemu društvu Celje Matica obljubila tudi država. Kot je povedal predsednik društva Brane Povše, so vsa dela, kar se tiče pozidave z zidaki, zaključena, takoj ko bo skopnel sneg, bodo aktivnosti nadaljevali.
