Tožilstvo je za trojni umor očeta in starih staršev za danes 23-letnega Alekso Milojevića zahtevalo dosmrtni zapor, a je bilo sodišče prizanesljivo in ga obsodilo na 20-letno zaporno kazen, ki je po pritožbi zdaj pravnomočna.
Mladenič je na sojenju dejanje priznal in se zanj pokesal.
Ničesar se ne spomni
»Moja največja kazen je, da mojih najbližjih ni več in da moram živeti s tem, da sem jih ubil,« so na spletnem portalu Republike poročali z višjega sodišča v srbskem Zaječarju.
Povedal je še, da mu je med zločinom »zmanjkalo filma« in da se ga ne spominja.
6. junija 2024 je takrat 22-letni Aleksa Milojević zgrabil dedkovo lovsko puško in z njo na hodniku domače hiše v Knjaževcu na vzhodu Srbije najprej umoril 60-letnega očeta Predraga, nato pa v dnevni sobi med gledanjem televizije ustrelil še 81-letno babico Sarajevko in dve leti starejšega dedka Miloša.
Skrbel za sorodnike
Ko je stopil iz hiše, v kateri je prelil kri, je sosedi navrgel: »Pobil sem jih!« Vprašala ga je, kako je to storil, pa ji je odvrnil, da s puško, na vprašanje, zakaj, pa ni znal odgovoriti. Potem je sedel na robnik.
Sosedi in znanci so ga opisali kot prijetnega in mirnega fanta, ki je vedno rad priskočil na pomoč. Da bi bil sposoben storiti kaj takšnega, si ni nihče mislil. Vedeli so, da je dedek nepokreten in da je oče hudo bolan, a ni mladenič, ki je skrbel zanje, nikoli nič potarnal.
Milojević je svoje življenje podredil skrbi za nepokretnega dedka z alzheimerjevo boleznijo, babico s hudimi težavami srca in očeta, ki je bil slabega zdravja zaradi posledic možganske kapi. Vozil jih je k zdravniku, skrbel za gospodinjstvo, hodil v trgovino, dedka tudi preoblačil in ga kopal.
»Mama je odšla, ko je bil še majhen. Odraščal je z očetom, dedkom in babico. Sčasoma so vsi zboleli, z dedkom je bilo najhuje, saj je bil nepokreten in dementen, babica pa ni pustila, da bi ga dali v dom za starejše,« so družinske okoliščine opisali sosedi.
Aleksa je po pisanju srbskih medijev dejanje policistom priznal že med natikanjem lisic, pojasnil naj bi, da je to storil iz usmiljenja ter jih tako odrešil bolečine. Obenem pa osvobodil tudi sebe, saj je sam skrbel zanje.
Po nekaj dneh je obrnil ploščo in zatrdil, da je zadnje, česar se spominja, kako je iz kleti vzel dedkovo lovsko puško. K sebi naj bi prišel šele, ko je poleg trupel stal z orožjem v rokah. Bil je premočen s krvjo.
Na sojenju je kasneje znova priznal, da je bila kaplja čez rob umazana plenica, ki jo je vanj zalučal dedek. Izvedenec psihiatrične stroke pa je ugotovil, da je bil v času umorov prišteven.