Glavno vodilo zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) je, da nihče ne more obdržati premoženja, za katerega ne more dokazati, da ga je pridobil na zakonit način. Skupna ocenjena vrednost premoženja, začasno zavarovanega v kazenskih postopkih in postopkih odvzema premoženja nezakonitega izvora je na zadnji dan predlanskega leta znašala skoraj 233 milijonov evrov, skupna višina premoženjske koristi pa 197,5 milijona evrov. A če je bilo vloženih tožb po zakonu, ki je začel veljati leta 2012, kar nekaj, je bilo pravnomočno odvzetega premoženja doslej precej malo. Ena zadnjih sodb, ki so bile objavljene na spletnem portalu sodna praksa, govori o primeru moškega, ki mu je država zasegla 165.600 evrov nezakonito pridobljene gotovine. Republika Slovenija oziroma specializirano tožilstvo sta sicer od sodišča terjala odvzem še 95.000 evrov več, a neuspešno.
Moški, ki se je sicer ukvarjal s preprodajo rabljenih vozil, se je znašel v postopku zaradi suma kaznivega dejanja izsiljevanja. Marca 2020 so v njegovem stanovanju opravili hišno preiskavo in našli 260.600 evrov gotovine. Sprožili so finančno preiskavo za obdobje od leta 2014 in izračunali očitno nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja: 289.470 evrov. Sledil je sodni postopek, kjer ugotovitvam iz finančne preiskave (vključno z vrednostmi premoženja v letih 2014 in 2020, povečanimi vrednostmi, popravki, izračunanimi popravki neto vrednosti iz naslova porabe, izgubo pri prodaji vozil, opravljenimi gotovinskimi plačili, dohodki iz dobička, ustvarjenega pri prodaji osebnih vozil) ni ugovarjal. Je pa dokazoval, da denar ni nezakonitega izvora. Sodišče je prepričal le delno. Verjelo mu je, da je bilo med gotovino, zaseženo v hišni preiskavi, 75.000 evrov last osebe, ki mu jih je izročila za načrtovani nakup vozila, pri katerem naj bi posredoval. Dvajset tisočakov pa last druge osebe – dala mu jih je kot posojilo za nakup avta. Obe sta to potrdili.
Toženi: 19.000 evrov “nesorazmerja”
Na sodbo sta se pritožila tako tožilstvo kot toženi. Tožilstvo je trdilo, da bi mu morali odvzeti ves denar, ker pričama ne gre verjeti. In da je zasežena gotovina pretežno izvirala in je bila v celoti namenjena delu na črno. Šlo naj bi za tako imenovano pomešano premoženje, ki da ga je treba odvzeti v celoti. Višje sodišče se ni strinjalo, menilo je, da je bil denar res last omenjenih oseb. In da ni šlo za pomešano premoženje. Res je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb, je navedlo, a je kljub »skupnemu zasegu ohranila samostojen položaj«. Mogoče jo je bilo namreč ločiti od denarnih sredstev, za katere toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora.
Toženec je v pritožbi trdil, da poskus kaznivega dejanja ne spada med kataloška kazniva dejanja (na podlagi katerih je možno sprožiti postopek po ZOPNI). Torej naj ne bi bilo pogojev za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, finančno preiskavo in nato pravdo. Višji sodniki so odgovorili, da je bil v času hišne preiskave podan razlog za sum, da gre za (kataloško) kaznivo dejanje izsiljevanja. Torej je bilo začasno zavarovanje zakonito. Ni pa treba, da je storitev takšnega dejanja potrjena tudi v nadaljnji preiskavi ali kazenskem postopku.
Toženec je kritiziral tudi ugotovitve finančne preiskave. Med drugim je trdil, da je nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja znašalo 19.138 evrov (finančna preiskava se uvede v primeru suma, da gre za nezakonito premoženje nad 50.000 evrov). Višje sodišče je očitke zavrnilo, ker tega prej ni navajal in je zato okrožno sodišče ugotovitve preiskave (upravičeno) štelo za priznano dejstvo. Pritožbeno sodišče se je strinjalo, da je le za 95.000 evrov zasežene gotovine uspel dokazati, da je zakonitega izvora. Toženec se je obrnil tudi na vrhovno sodišče, ki pa je predlog za revizijo zavrnilo.