Na železniški progi blizu Povšetove ulice v Ljubljani je v soboto, 6. septembra lani, umrl otrok. Policisti so bili zaradi varstva osebnih podatkov in mladosti žrtve takrat z informacijami zelo skopi. Leto dni po tragični nesreči se je na družbenem omrežju instagram v spomin na sina oglasila Anna Gorbunova, zdravnica na otroškem oddelku klinike za infekcijske bolezni v UKC Ljubljana. V daljšem zapisu je pojasnila tudi okoliščine smrti skoraj trinajstletnega Arsentija.
Fant se je s prijatelji igral ob železniških tirih nedaleč od parka Kodeljevo, kjer ga je zadel vlak. »S prijatelji so iskali skrit kotiček, kjer bi si lahko zgradili bazo ali kočo. Prebili so se skozi grmovje, se povzpeli na nasip ob tirih in tam našli majhen kotiček, kjer so začeli graditi,« je zapisala Gorbunova. Vmes so šli domov na kosilo in igrat igrice, okoli 17. ure pa je fant prijatelje pospremil ven.
Ugotovili so, da so na kraju igre pozabili nož, Arsentij pa se je vrnil ponj.
S hrbtom obrnjen proti vlaku
»Kriminalisti so po ogledu posnetka z vlaka ugotovili, da je hitri vlak pripeljal nekoliko izza ovinka in da ga Arsentij najverjetneje ni pravočasno opazil: čepel je približno v višini koles, s hrbtom obrnjen proti tirom in vlaku, ob pragovih, in z nečim brskal, najverjetneje z nožem. Sistem vzmetenja koles pri tem vlaku sega približno pol metra navzven, prav do dolžine pragov,« je o zadnjih sinovih trenutkih zapisala skrušena mama.
Sistem vzmetenja vlaka ga je udaril neposredno v levi zatilno-senčni predel, umrl je v trenutku.
Podrobnosti o sinovi smrti se je odločila razkriti zaradi različnih izkrivljanj zgodbe, poudarila pa še, da dvanajstletnik v ušesih ni imel slušalk, v času tragedije pa tudi ni gledal v telefon.
»Da, moj otrok je naredil napako! Zaigral se je z žepnim nožem ob lesenih pragovih neograjenih železniških tirov, tam, kjer se seveda sploh ne bi smel igrati!« je še zapisala in dodala, da je verjetno podcenil nevarnost.
V drugem zapisu pa je Anna Gorbunova sinu sporočila, da ga vsi zelo pogrešajo in ga imajo neskončno radi.
