"Pred seboj imamo tragičen primer, ko je žrtev kaznivih dejanj postala storilka kaznivega dejanja." S temi besedami je sodnica Maja Balažic na mariborskem okrožnem sodišču začela obrazložitev sodbe 40-letni Fahriji Rama. Obdolžena v sodni dvorani ni izrekla niti besede.
Sindrom trpinčene ženske
Pred letom dni, 22. julija, je v hiši v Lovrencu na Pohorju z nožem vzela življenje 64-letnemu Rihardu Žvikartu. Sodnica je presodila, da ni šlo za hladnokrvni uboj, a tudi ne za silobran. Šlo je za uboj na mah, za katerega je Fahrijo Rama nepravnomočno obsodila na pet let zapora.
Sodnica ni skrivala, da je bil to eden zahtevnejših primerov. Na eni strani življenje, ki je ugasnilo pod številnimi vbodnimi ranami, na drugi pa ženska, za katero je sodišče ugotovilo, da je bila, še preden je spoznala Žvikarta, dolgo sama žrtev nasilja ter da je trpela za sindromom trpinčene ženske in prilagoditveno motnjo.
V obrazložitvi je najprej razgrnila zgodbo, ki se ni začela 22. julija lani, ampak precej prej. Fahriji Rama je po nasilni partnerski zvezi pomoč ponudil Rihard Žvikart. Sprva prijateljsko, tudi finančno, omogočil ji je bivanje pri sebi. A odnos je kmalu dobil drugačno smer. Žvikart jo je začel zasipati z ljubezenskimi sporočili, govoriti o skupni prihodnosti in pričakovati razmerje. Ker mu čustev ni vračala, se je njegovo ravnanje stopnjevalo. Po oceni sodišča je začel nanjo psihično pritiskati, ji groziti, jo izsiljevati in siliti v spolne odnose, čeprav jih je zavračala. Med drugim ji je grozil, da bo policiji prijavil njenega nekdanjega partnerja, če ga bo zapustila, ob izbruhih ljubosumja pa tudi s samomorom. Sodišče ni podvomilo o tem, da je Žvikart tistega usodnega dne zaradi strahu, da bi obtožena odšla od njega, in zaradi ljubosumja Fahrijo Rama prvi napadel.
Obramba predlagala odpustitev kazni
Osrednje vprašanje procesa je bilo, kaj se je zgodilo v zadnjih minutah pred njegovo smrtjo. Obramba je ves čas vztrajala, da je Fahrija Rama ravnala v silobranu. Njena zagovornica Sabina Žurga je poudarjala, da je šlo za žensko, ki je po letih nasilja in neposrednem napadu z nožem ravnala v strahu za svoje življenje. Menila je, da je bila smrtna nevarnost še vedno prisotna in da je treba institut silobrana razlagati širše, zlasti pri žrtvah dolgotrajnega nasilja in sindroma trpinčene osebe. V zaključni besedi se je zavzemala za to, da naj sodišče ugotovi prekoračen silobran in ji kazen odpusti. Če takšni razlagi ne bi sledilo, je predlagala izrek kazni na meji zakonskega minimuma ali celo pod njo. Za uboj na mah kazenski zakonik predpisuje od eno do deset let zapora.
Tožilka Tinka Berk je nasprotno menila, da dokazni postopek potrjuje spremenjeno obtožnico za uboj na mah, hkrati pa ovrže osrednjo tezo obrambe o silobranu. Ni oporekala ugotovitvi, da je bil Žvikart tisti, ki je prvi segel po kuhinjskem nožu in Fahrijo Rama porezal po roki. Toda odločilni trenutek se je po njenih besedah zgodil nekoliko pozneje. "Ko je uporabila nož, je istočasen protipraven napad, pred katerim bi se morala braniti, že prenehal. Njeno ravnanje zato ni predstavljalo obrambe, temveč napad po tem, ko je nevarnost že prenehala," je poudarila. Natanko temu je sledilo tudi sodišče.
Po ugotovitvah sodnice Balažic je pokojni obtoženko res prvi napadel z nožem in jo poškodoval po roki. Ta mu je nož odvzela, s tem pa je napad nanjo prenehal. Žvikart se je po besedah obdolženke umaknil proti vratom. V tistem trenutku po oceni sodišča ni bilo več neposredno grozečega napada, ki bi opravičeval silobran.
Hkrati pa sodnica ni spregledala, v kakšnem duševnem stanju je bila obtoženka. Psihiatrični izvedenec je ugotovil, da je rez na roki pri njej sprožil retravmatizacijo in močan občutek življenjske ogroženosti. Zaradi dolgoletnih izkušenj z nasiljem je doživela močan afekt, njena sposobnost razumeti pomen dejanja in obvladovati svoje ravnanje pa je bila bistveno zmanjšana. "Obdolženka je oškodovanca ubila v stanju močne razdraženosti oziroma afekta," je poudarila tudi tožilka Berk. Sodnica je pritrdila takšni razlagi. Čeprav je Fahrija Rama Žvikarta večkrat zabodla, to po njenem samo po sebi še ne pomeni hladnokrvnosti.
Tožilka zahtevala šest let zapora
Pomembno vlogo pri dokazni oceni je odigralo tudi ravnanje obdolženke po dejanju. Poklicala je sestro in ji dejala, da se je "rešila". Nekdanjega najemodajalca Rahmona B. je poklicala in mu povedala, da je ubila Riharda Žvikarta, ter ga prosila, naj pride ponjo. Žrtvi je v roko položila nož, kar je sodišče ocenilo kot poskus prikrivanja dejanskega poteka dogodkov. Ni poklicala ne policije ne reševalcev, ampak si je najprej oskrbela poškodovano roko.
Prav zaradi teh okoliščin ji sodišče ni v celoti verjelo, ko je na glavni obravnavi izražala globoko obžalovanje. Sodnica je poudarila, da obžalovanje sicer obstaja, vendar ne v tolikšni meri, kot ga je želela prikazati obtoženka. Tudi tožilka je opozorila na njeno zgodnjo izjavo, da ji ni žal zaradi pokojnega, ampak predvsem zase. Za Fahrijo Rama je predlagala šest let zapora, kot obteževalne okoliščine pa navedla silovitost napada, veliko število vbodnih ran in dejstvo, da je z napadom nadaljevala tudi, ko je bil Žvikart že močno oslabljen.
Brat: Tukaj sva, da spomniva na vrednost življenja
Fahrija Rama v sodni dvorani ni izrekla niti ene besede, je pa v zaključni besedi pred razglasitvijo sodbe spregovoril brat pokojnega. Spomnil je, da bo od bratove tragične smrti kmalu minilo leto dni. »Ne vem, kaj se je takrat dogajalo v spalnici. Vem pa, da sva s sestro izgubila brata. Tukaj sva zato, da sodišče spomniva na vrednost življenja,« je dejal.
Sodnica je kazen odmerila nekoliko nižje od predloga tožilstva. Kot pomembne olajševalne okoliščine je upoštevala, da Rama doslej ni bila kaznovana, da je mati, njene težke življenjske razmere ter predvsem bistveno zmanjšano prištevnost zaradi duševne motnje in dolgotrajne viktimizacije. Kot obteževalni okoliščini pa je upoštevala vztrajnost pri izvršitvi dejanja in veliko število vbodov. »Glede na težo kaznivega dejanja, ko je življenje izgubil človek, ob upoštevanju vseh okoliščin primera sodišče ocenjuje, da je primerna kazen pet let zapora,« je sklenila sodnica.
Sodba še ni pravnomočna. Ali se bo katera od strani pritožila, še ni znano. Tako tožilka kot zagovornica sta po razglasitvi sodbe dejali, da se bosta o morebitni pritožbi odločili šele po prejemu in proučitvi pisnega odpravka sodbe.