Dr. Elena Martellozzo je izredna profesorica kriminologije in pomočnica direktorja Centra za študije o zlorabi in travmi otrok (CATS) na Univerzi Middlesex. Na področju kibernetskega nasilja deluje že 15 let in je ena vidnejših strokovnjakinj na svetu. Nedavno je bila gostja 13. posveta o spletnih zlorabah otrok na fakulteti za družbene vede. V posebnem pogovoru za Dnevnik pa je spregovorila o problemu in porastu spolnega nadlegovanja otrok na spletu, še vedno živečih stereotipih in kulturi molka ter o tem, da se je z otroki nujno treba pogovarjati o ljubezni, spolnem odnosu s privolitvijo in zdravih spolnih praksah.
Vso zgodovino smo bili priča moralni paniki, ki se je pojavila z vzponom vsake nove tehnologije in platforme. Vseskozi je podajala enostaven odgovor – omejiti ali prepovedati novo tehnologijo, ki škoduje najranljivejšim skupinam prebivalstva. Pa je to res rešitev?
Če se osredotočamo zgolj na to, kako bi mladim lahko omejili dostop do spleta in jih distancirali od družbenih omrežij, ter se z njimi pogovarjamo le o nevarnostih, ki prežijo nanje, storimo napako. Seveda je pomembno, da se že z najmlajšimi začnemo pogovarjati o morebitnih tveganjih, ki jih prinese splet, vendar jim moramo sočasno pokazati, da ta odpira popolnoma nov svet, ki je lahko tudi čudovit.
V družbi je še vedno zakoreninjeno prepričanje, da nasilje na spletu ni »pravo« nasilje, posledično ga pogosto ne obravnavamo dovolj resno. Kakšne posledice ima lahko to?
Družba je postala digitalizirana do te mere, da ločevanje med »offline« in »online« svetom ni več smiselno. Nasilje je nasilje, ne glede na to, kje se izvaja. V raziskavah smo ugotovili, da so daljnosežne posledice nasilja prek spleta enako konkretne, saj žrtve pogosto pestijo depresija, motnje hranjenja, nemalokrat se zatečejo tudi k samopoškodovanju. Razlika je le v tem, da smo se včasih lahko umaknili v varen prostor, danes pa prostora za umik pravzaprav ni, zato je še toliko težje.
Podatki organizacije Internet watch foundation (IWF) za leto 2022 kažejo, da je bilo skoraj 20.000 otrok med sedmim in desetim letom spolno zlorabljenih in prisiljenih v snemanje intimnih vsebin. Opazen je tudi 80-odstotni porast spolnega napeljevanja otrok, tako imenovanega groominga. Od kod ta porast? Je spolnega nadlegovanja prek spleta danes res več ali smo kot družba postali bolj občutljivi?
Spolno nadlegovanje prek spleta obstaja že vse od obstoja spleta. V zadnjih letih pa opažamo, da je zaradi vseh novih pomanjkljivo reguliranih platform, ki omogočajo anonimnost, veliko več priložnosti, da deviantni posamezniki manifestirajo svoje deviantne spolne prakse na najmlajših. Porast lahko pripišemo tudi temu, da je internet na široko odprl vrata množici posameznikov, kar nadalje odpira možnosti, da lahko storilci izberejo in dostopajo do več žrtev hkrati, kar je bilo še pred nekaj desetletji nepredstavljivo. Res pa je, da kot družba postajamo vse bolj senzibilni in odprti, več govorimo o spolnosti, na voljo imamo množico informacij ter izobraževanj, vse to seveda pripomore k večji ozaveščenosti.
Spolno nadlegovanje prek spleta ne vznikne iz vakuuma, temveč gre za dlje časa trajajoč proces. Kljub temu se poraja vprašanje, katera je poglavitna faza, da žrtev začne aktivno sodelovati v pogovorih in odnos vse težje prekine? Ali otroci med procesom kažejo jasne znake, da nekaj ni v redu?
Gre za kompleksen proces, znotraj katerega je odločilna faza ravno pridobivanje zaupanja in oblikovanje prijateljskega odnosa, šele po tej fazi – ko se žrtev na storilca že čustveno naveže – pa sledijo aktivnejše spolno napeljevanje, nadlegovanje in v nekaterih primerih tudi fizična zloraba, če se srečata v živo. Storilec lahko pridobi zaupanje v zgolj nekaj dneh, lahko pa traja več tednov, mesecev … to je odvisno od storilca, otroka in platforme. Včasih se zgodi, da storilec takoj začne neposredno spolno nadlegovati, takšno je denimo pošiljanje intimnih fotografij. Otroci postopoma začnejo kazati znake, da nekaj ni v redu, denimo postajajo vse bolj introvertirani, manj osredotočeni, zaskrbljeni. Lahko pa se zatečejo k samopoškodovanju ali motnjam hranjenja.
Pogosto imamo stereotipna prepričanja o tem, kdo naj bi bili spolni nadlegovalci, verjetno pa gre za precej heterogeno skupino.
Najtežja naloga kriminologov, ki delujemo na tem področju, je ravno identificiranje storilcev. Prepoznali smo sicer več različnih tipov, v osnovi pa gre za ljudi z različnim družbenim ozadjem. Pogosto pozabimo, da je lahko spolni nadlegovalec tudi na videz uglajen gospod z visokim statusom, lahko pa gre seveda za nekoga, ki živi na družbenem robu. Na primeru raziskave, znotraj katere smo se osredotočali na napeljevanje k spolnosti mlajših deklet, smo ugotovili, da je bila večina »groomerjev« belopoltih moških, starih od 36 do 45 let. Polovica je bila poročena ali v dolgotrajni zvezi, večina je imela tudi lastne otroke. Zanimivo je, da pred tem niso imeli kriminalne preteklosti, kar nakazuje na to, da internet že sam po sebi ponuja možnosti za zločine, ki jih ljudje sicer ne bi izvedli. Storilci so pogosto opravičevali svoje početje, češ da gre samo za fantazijo … Kljub temu se je na koncu izkazalo, da so se z žrtvami nameravali srečati tudi v živo.
Posledice razkritja incidenta so prav gotovo težke tako za žrtev kot za njene bližnje. Kaj pa za storilca?
Razkritje incidenta močno transformira življenje obeh in seveda življenje njunih bližnjih. Družinski člani storilca denimo doživljajo sekundarno travmo. Predstavljajte si, da ste se primorani soočiti z dejstvom, da je vaš oče ali mož spolni nadlegovalec … Zgodbe so grozne. Seveda hude in dolgotrajne posledice čuti tudi žrtev, ki je ujeta v občutke stigme in sramu, krivdo pa čutijo tudi njeni starši, saj mislijo, da niso naredili dovolj, da bi jo lahko zaščitili … Toda zgodi se lahko komur koli.
Spolno napeljevanje in nadlegovanje fantov je precej manj raziskano in pogosto potisnjeno v ozadje. So najpogosteje žrtve še vedno mlajša dekleta ali gre za pomanjkanje podatkov?
Glede na statistike imajo dekleta več možnosti, da postanejo žrtve spolnega nadlegovanja na spletu, o svoji izkušnji pa zaradi občutka krivde in strahu redko spregovorijo. To seveda ne pomeni, da fantje niso žrtve, vendar o njih vemo manj, kar je posledica spolnih stereotipov. Družba se na spolno nadlegovanje fantov pogosto odziva neprimerno, in sicer v smislu, da je fant lahko srečen, ker ga je opazila starejša ženska, ter da je »mačo«, ker je lahko že pri rosnih letih izkusil različne spolne prakse. Pri tem pa se pozabi na to, da gre v osnovi še vedno za pedofilski odnos, ki ga ne bi smeli tolerirati.
Kljub vse večji liberalizaciji družbe nas očitno še vedno zaznamuje kultura molka. Kako prekiniti začaran krog občutkov krivde in sramu?
Dejstvo je, da nikoli ne bodo vsi spregovorili, res pa je, da je takih, ki javno spregovorijo, vedno več. Žrtve so precej manj stigmatizirane, kot so bile pred leti. Tudi na spletu se pojavlja vse več gibanj in skupin, ki delijo svoje izkušnje in želijo na tak način pomagati žrtvam, vendar pa to ni dovolj. Pomembno je, da se žrtve zavedajo, da imajo podporo, da jim je na voljo strokovna pomoč, ki jih bo vodila skozi dolg proces zdravljenja. Nujna je tudi podpora najbližjih, moraliziranje v smislu, zakaj si tako dolgo čakala, zakaj si sploh začela odpisovati ..., pa ne pripomore k reševanju konkretnega problema, prav tako ne pripomore k prekinitvi kulture molka v družbi.
Veliko teže in odgovornosti pripisujemo staršem, policiji, strokovnim službam, nevladnim organizacijam … Kaj pa spletne platforme?
Platforme imajo tu veliko odgovornost, saj bi se morali ustanovitelji že od samega začetka zavedati – in to dosledno upoštevati –, da jih bodo uporabljali tudi najmlajši. Žal je tako, da je dobiček še vedno pred dobrim počutjem in varnostjo najmlajših. Vsaka platforma z možnostjo klepeta lahko postane žarišče spolnega napeljevanja in nadlegovanja. Ne gre zgolj za družbena omrežja, to so lahko na primer platforme za igranje videoigric.
Med drugim ste raziskovali vpliv pornografije na otroke. Ta je danes le z nekaj kliki dostopna vsem starostnim skupinam, tretje od desetih najpogosteje gledanih spletnih strani pa so ravno pornografske strani. Videti je, kot da splet postaja vse bolj »seksualiziran«, mi pa dogajanje še vedno opazujemo z distanco in zanikanjem. Kako se spopasti s tem dejstvom in vsemi, tudi negativnimi posledicami, ki jih to prinaša?
Pornografija je vseprisotna, še nikoli nisem srečala človeka, ki je ne bi videl, zato je še toliko bolj pomembno, da se z otroki o tem pogovorimo čim hitreje, še preden jo začnejo aktivno iskati. V okviru ene izmed raziskav smo med drugim ugotovili, da 48 odstotkov deklet vidi pornografijo pred 15. letom in 48 odstotkov fantov pred 13. letom. Na žalost smo še vedno preveč obremenjeni s tem, kaj reči in česa ne reči, na koncu pa presenečeni ugotovimo, da otroci o tem že vse vedo. Bolj kot pogovori o pornografiji se mi zdijo pomembni pogovori o spolnem odnosu s privolitvijo, zdravih spolnih praksah, o ljubezni. Če teh tematik ne odpiramo, tvegamo, da se bodo otroci učili o spolnosti skozi pornografijo. Problematična je namreč ugotovitev, da kar 35 odstotkov prizorov v priljubljeni pornografiji prikazuje spolne prakse oziroma odnose brez privolitve. Otroci tako lahko hitro začnejo tolerirati nezdrave odnose, nasilna razmerja, posilstva, mizoginijo. Dejansko opažamo porast skupinskih posilstev in spolnega nasilja na šolah. Del krivde lahko gotovo pripišemo temu, da se o tem še vedno ne govori dovolj, mladi pa si nato ustvarijo napačne predstave.
