»Sprostite se, normalno dihajte. Naj vas nič ne skrbi,« me med natikanjem različnih senzorjev po telesu skuša pomiriti višji kriminalistični inšpektor in poligrafist Goran Savič. Priključena sem na detektor laži, s senzorji mi merijo dihanje, krvni tlak in beležijo psihofiziološke odzive telesa na vprašanja. Sproščenost je nedosegljiva. »Tako živčna sem, pa nisem ničesar storila,« potožim ob vse bolj potnih rokah in nabijanju srca. »Ste prepričani?« me pomenljivo vpraša kolega poligrafist Aleš Župan Galunič. »Ljudje se vedno bojijo, kaj bo pokazal poligraf, na policiji se tudi nihče ne počuti dobro,« pristavi Savič. A mi nismo na policiji, smo v Tacnu, sredi telovadnice, kjer so policisti včeraj v praksi pokazali, kaj obsega njihovo delo. Okolje je sicer povsem neprimerno za takšen preizkus, prostor prevelik, trušč z vseh strani, a vendarle odgovorim na nekaj vprašanj. Med odgovarjanjem z da ali ne se na ekranu rišejo črte različnih barv. Tu in tam katera nevarno poskoči. »Poglejte, pri zadnjem vprašanju vam je celo zastal dih. To se zgodi res redko,« med analizo rezultatov Župan Galunič pokaže na eno od črt. Nisem hladna kot špricer, kot si tako rada predstavljam. »Možno ga je pretentati, a je za navadne smrtnike to nemogoče,« na poizvedovanje odgovori Savič. Čeprav lahko na spletu celo najdete napotke za prevaro naprave, je za to vendarle potrebna dolgotrajna vadba.
Česar priča še sama ne ve
Sledi sestavljanje fotorobota osumljenke, ki je nekaj trenutkov pred tem stala pred nami. Robert Praček z NFL nam celo svetuje, naj si jo dobro ogledamo. »Žrtve na to niso opozorjene, je pa trenutek zanje res zagotovo čustveno bolj nabit in se jim slika bolj vtisne v spomin,« nas pouči. Prva naloga policista je, da v primeru več očividcev te zasliši ločeno, posamezno ustvarjajo tudi fotorobota. Končne slike nato primerjajo med seboj in tako skušajo narediti podobo osumljenca. Naše delo je tokrat skupinsko, a zato prav nič lažje. Nekoč so slike risali na roke, danes je v veliko pomoč računalnik. Na voljo je ogromno različnih vrst obraza, čela, nosu, brade, ušes, oči, nato je treba izbrati barvo las in frizuro… »Ja!« smo tu in tam vmes vzkliknili, ko se nam je zdelo, da smo zadeli pravo obliko. Končni izdelek je bil vendarle prava polomija. Gospe po ustvarjenem fotorobotu najverjetneje ne bi prepoznala niti lastna mama. »Naša naloga je iz priče izvabiti tisto, česar še sama ne ve, da ve. Rezultat je njen, tisti, ki zapisuje njene izbire, pa je le svinčnik v roki priče,« Praček razloži nalogo tistega, ki sedi za računalnikom. Nekatere priče so zelo suverene, takoj vedo, kaj izbrati, druge se pri frizuri zataknejo uro ali več. Postopek ustvarjanja fotorobota je lahko dolg, odvisen je od priče, traja lahko več ur, vmes so tudi odmori.
Prvi na kraj zločina prispejo kriminalistični tehniki, ki se za ogled primerno zaščitijo z masko, rokavicami, kombinezonom in kapo. »Tako ne moremo z lastnimi sledmi kontaminirati kraja, ki ga preiskujemo. Od nas ne pade nič,« se zasmeje kriminalistični inšpektor Matija Breznik. Resnično stanje na ogledu se zelo razlikuje od kakšne kriminalne nadaljevanke, kjer se po kraju zločina v visokih petah sprehajajo dolgolase blondinke, ki opletajo s frizuro. Naloga tehnikov je skrbno zavarovati in zbrati dokaze oziroma sledi (tulce, nož, sledi obuval, prstne odtise), fotografirati kraj dogodka ter, če je to mogoče, identificirati žrtev. »A vsaka najdena sled ne pripada osumljencu, prav tako je ne moremo takoj razrešiti kot v nanizanki, kjer se odgovor na telefonu pojavi v nekaj sekundah,« še pravi inšpektor in tako razbije enega od mitov. Najhuje pa je, ko ne najdejo odgovora na to, kdo je žrtev. Breznik za primer poda leta 1994 v reki Savi najdena dva dela istega torza, za katerega še danes ne vedo, čigav je.
