Duhovnik Marco Pozza je kot kaplan v zaporu v Padovi srečal mnogo zapornikov, med najhujšimi, vsaj na papirju, pa je bil serijski morilec Donato Bilancia. V letih 1997 in 1998 je na severu Italije umoril sedemnajst ljudi, ki jih je izbral bolj ali manj naključno, poročajo na portalu Corriere del Veneto. Ubijal je s pištolo in nožem, nekatere je zadavil.
V medijih so mu nadeli vzdevka »ligurska pošast« in »morilec z vlaka« in ga označili za najhujšega serijskega morilca v zgodovini Italije. Na sojenju je vztrajal, da zaradi bolezni ni bil odgovoren za svoja dejanja. Obsodili so ga na trinajst dosmrtnih zapornih kazni.
17 praznih stolov
Bilancia je v zaporu Due Palazzi v starosti 69 let umrl pred petimi leti, duhovnik Marco Pozza pa je o njunih pogovorih in deset let trajajočem odnosu ob obletnici smrti spregovoril za italijanski portal Corriere del Veneto. Morilec je že leta prej razmišljal o svojem koncu, pogreb sta načrtovala skupaj s Pozzo, ki ga je tudi opravil. Omenil je vseh njegovih 17 žrtev, poleg krste v kapeli, v kateri je bil pokojni, pa je stalo 17 praznih stolov.
»Pepel vrzite v smeti. Vem, da grem v pekel. Boga le prosim, da se mi pred tem dovoli opravičiti žrtvam,« je dejal kaplanu v enem od pogovorov.
Ko sta se prvič srečala, je bilo mladega kaplana na smrt strah. »Imel je divji pogled. Odbijal me je, strašil. Kričal je brez razloga,« je povedal o gospodu Donatu, kakor ga je klical. Cenil je, da mu je duhovnik s tem pokazal spoštovanje, saj ga dolga leta nihče ni imel za gospoda.
Morilca je opisal kot človeka, ki ga je pokopala teža lastnih dejanj. Obiskoval je maše v zaporski kapeli, sedel je čisto zadaj, da ne bi nihče videl, kako joče.
Ni si odpustil
Leta 2018 ga je po enem od obredov prosil za spoved. Trajala je štiri ure, Pozza pa je dejal, kako je takrat v živo videl boj med dobrim in zlim. Predlagal mu je, da skupaj nekaj zmolita. Bilancia pa je takrat počasi izrekel imena vseh svojih žrtev. »To je bil eden najbolj pretresljivih trenutkov mojega življenja,« je izpostavil.
Bilancia si dejanj ni nikoli odpustil. Proti koncu življenja pa se je skušal zanje vsaj malo odkupiti in pomagati drugim. Svojo pokojnino je razdelil med dve družini, eno na jugu in eno na severu države. A tega ni nikomur povedal.
»Opravičila za takšno zlo ni. A se v zaporu, ko se srečata dobro in zlo, nekaj začne lomiti,« je za italijanski portal zaključil duhovnik.
