Sodnica Andreja Bedene je v četrtek začela obravnavati tožbo žene in hčera pokojnega Zvonka Kuretiča zoper ljubljanski Onkološki inštitut. Od bolnišnice vsaka zahteva 20.000 evrov odškodnine. Petdesetletni Kuretič, snemalec TV Slovenija, je imel novembra 2014 načrtovano operacijo zaradi raka na danki. A nastal je zaplet, po katerem se ni več prebudil. Tožnice očitajo zdravnikom nestrokovno ravnanje, kar pa Onkološki inštitut odločno zanika. »Sramota je, da se deset let od tragičnega dogodka še vedno 'balinamo' po sodišču, tožnice pa trpijo,« je v začetku naroka izjavil njihov pooblaščenec, odvetnik David Sluga.
Potem ko so 21. novembra v bolnišnici Kuretiča uspavali, mu je anesteziologinja poskušala vstaviti centralni venski kateter v notranjo desno vratno veno, a ga je vstavila v vratno arterijo. Takoj ga je odstranila, nastalo krvavitev pa ustavljala z ročnim pritiskom na mesto poškodovane arterije. Sočasno je kateter uspešno uvedla skozi podključnično veno. Sledil je začetek operacije, sedem minut kasneje pa se je pacientu ustavilo srce. Začeli so ga oživljati in bili pri tem uspešni. Operacijo so nato prekinili in Kuretiča premestili na intenzivni oddelek, kjer je ostal umetno uspavan in mehansko predihavan.
Povezano z vstavljanjem katetra
Zvečer so opazili, da ima razširjeno in neodzivno desno zenico. CT-preiskava glave je pokazala obsežno oteklino možganov, izrazitejšo v desni polobli. Ker po mnenju kirurga nevrokirurško zdravljenje ne bi ničesar spremenilo, so se odločili za konservativno zdravljenje, poglobili so umetno uspavanje in dodali zdravila za zmanjšanje otekline. Toda nadaljnji pregledi so pokazali hudo možgansko okvaro in nato možgansko smrt. Biološka smrt je nastopila 25. novembra.
Sodnica je na naroku zaslišala izvedenca za kirurgijo in sodno medicino dr. Petra Kadiša – da je prevzel izvedenstvo, se mu je posebej zahvalila, saj jo je pred tem zavrnilo pet njegovih kolegov. Kadiš je ugotovil, da neposrednega vzroka za možgansko kap ne preiskave za časa pokojnikovega življenja ne obdukcija niso enoznačno in z gotovostjo potrdile. Je pa po njegovi oceni najverjetneje, da je bila kap povezana z zapletom pri vstavljanju katetra in posledičnim (po njegovi oceni kakih 45 minut trajajočim) ročnim ustavljanjem krvavitve.
Lahko bi počakali nekaj ur ali dni
Povedal je, da je napačna vstavitev katetra redek, a hud zaplet. Možnost napake zato skušajo zmanjšati z uporabo ultrazvoka ali manometrije, čeprav je tudi na tak način ni mogoče povsem odpraviti. Vendar ne ultrazvoka ne manometrije v tem primeru niso uporabili. Takojšnjo odstranitev katetra in pritiskanje na arterijo je sicer označil kot enega možnih in sprejemljivih načinov reševanja zapleta, ki ni nepravilen ali v nasprotju s pravili znanosti in stroke. A se namesto tega raje svetuje čimprejšnja kontrolirana odstranitev katetra s kirurško ali endovaskularno popravo poškodovane žilne stene. »Zaustavljanje krvavitve z zunanjim ročnim pritiskom se je izkazalo za manj učinkovito pri uspešni ustavitvi krvavitve, poveča tveganje za hujšo poškodbo žile in nastanek krvnega strdka v žili ter v primeru vratne arterije tudi poveča tveganje za nastanek možganske kapi,« piše v izvedenčevem mnenju.
Odločitev, da so po tem zapletu vseeno začeli operacijo, je ocenil za precej tvegano. Obsežna krvavitev iz arterije bi se lahko ponovila, kar bi bilo težko reševati pri »odprtem trebuhu«. Operacija in poglabljanje anestezije sta že sama po sebi povečala možnost zapletov in obremenitev pacientovega telesa, treba pa bi bilo tudi čim prej natančno oceniti njegovo nevrološko stanje. »Najvarnejše bi bilo, da operacije ne bi začeli. Poseg ni bil nujen. Čakanje nekaj ur ali nekaj dni bi bilo brez hujših posledic za pacientovo rakavo obolenje,« je dejal izvedenec. Na vprašanje, kdaj misli, da je nastopila možganska kap, je odvrnil, da med operacijo ali po njej (na CT se pokaže po kakih 12 urah). Je bila pa tako obsežna, da ne bi z gotovostjo rešili življenja pokojnemu, četudi bi jo zaznali bolj zgodaj. V primeru preživetja bi nedvomno imel hude trajne nevrološke posledice.