»Celotno zdravljenje je bilo najhujša nočna mora. Mama je bila prej zelo aktivna, direktorica podjetja, skupaj s sestro smo hodile na telovadbo, bile smo res močno povezane. Bila je razgledana, močna ženska, najboljša mama na svetu. Potem pa naenkrat ni mogla več hoditi ne govoriti. Imela je nevzdržne glavobole, vedeli smo, da je nekaj hudo narobe. A zdravniki nas niso jemali resno,« je na sodišču v joku pripovedovala Petra Bilban, ki skupaj s sestro Kristino in očetom Cirilom toži ljubljanski klinični center. Prepričani so, da bi bila njihova mama oziroma žena Mira še živa, če ne bi bila žrtev več zdravniških napak. Zato od UKC zahtevajo skupno 140.000 evrov odškodnine.
Petinšestdesetletna Vodičanka Mira Bilban je septembra 2023 svojcem potožila, da ima zamašena ušesa. Šla je na čiščenje, a se je njeno počutje vseeno slabšalo. Pojavili so se glavoboli, ki so postajali vse hujši, bolel jo je vrat, pred očmi se ji je začelo bliskati. Kot je povedal njen mož, jo je 21. novembra peljal na urgenco, na infekcijski kliniki so ugotovili, da gre za maksilarni sinusitis (vnetje čeljustnih sinusov), in ji predpisali antibiotik. Glavoboli niso ponehali, je pa po antibiotiku začela še bruhati. Zato jo je spet peljal na urgenco, tokrat v Kamnik, dobila je infuzijo, drug antibiotik (po katerem je spet bruhala) in napotnico za infekcijsko kliniko. Ker je obstajala možnost, da so za težave krivi zobje, jo je mož odpeljal k njenemu zobozdravniku v Zagreb. Rekel ji je, da potrebuje operacijo sinusov.
Zadnji hip odpovedali operacijo
Na infekcijski kliniki so ji nato po moževih navedbah dali infuzijo in jo napotili na kliniko za otorinolaringologijo (ORL). »Tam so ji očistili sinuse. Ko so odprli nos, je močno zasmrdelo. Ležati so jo pustili na hodniku, čez nekaj časa pa so že prišli z odpustnico. Takrat sem dvignil glas, rekel sem, da takšne že ne bom peljal domov. Potem so jo le sprejeli na oddelek,« je opisoval Ciril Bilban.
Za čez tri dni je bila napovedana operacija sinusov. Hčerki, ki je tisto dopoldne z zdravniki večkrat govorila po telefonu, so zagotavljali, da je na seznamu za operacijo, zaradi tega je bila tudi tešča. Okoli enih, dveh pa so ji povedali, da so si premislili. »Spraševala sem, zakaj, pa razen informacije, da je 'boljša', nisem dobila,« je pričala Petra. Kako uro po klicu so jo s sestro obiskali. »Bila je izžeta, v slabem stanju, do stranišča ni mogla sama,« je povedala. Takšna je bila tudi naslednje dni, zato so bili v šoku, ko so jo čez štiri dni odpustili. Mož jo je, še vedno s hudimi glavoboli, čez dva dni pripeljal na kontrolo, dva dni pozneje, 5. decembra, je bilo z njo tako hudo, da so klicali v kranjski zdravstveni dom. Ker jim je bilo rečeno, da rešilca ne bo, sta jo Petra in Ciril sama odpeljala v Ljubljano. Tokrat so jo sprejeli na nevrološki kliniki. »Tam so bili končno zdravniki, ki so vedeli, kaj delajo, ki so nas poslušali in pomagali,« jih ni mogla prehvaliti Petra. A je bilo za mamo žal prepozno. Kljub operaciji in drugim ukrepom se ji je stanje slabšalo, 12. decembra je umrla. Smrt je bila posledica meningoencefalitisa oziroma vnetja možganov. Tožniki, ki jih zastopa odvetnik Boštjan Penko, so na podlagi zbranih izvidov prepričani, da se je začelo z vnetjem v zobu oziroma implantatu, ki se je nato razširilo na sinuse in končno na možgane.
“Ne zaupam več zdravnikom”
Mož pokojne je zgrožen, da je bolno ženo tolikokrat pripeljal k zdravnikom, pa niso ukrepali, kot je treba. »Njihovo ravnanje je bilo nemogoče, neodgovorno. Sem mehanik, in če mi nekdo izdelek petkrat prinese nazaj, vem, da je nekaj narobe z mano, ne z izdelkom,« je izjavil. S pokojno sta bila poročena 41 let. »Vedno sva bila skupaj. V službi, doma, ponoči, v vrtu, na dopustu … Nisem si predstavljal življenja brez nje. Podrl se mi je svet. Ne zaupam več zdravnikom … Zdaj sem se malo sestavil, a nikoli več ne bo, kot bi moralo biti,« je povedal. »Zdravniki je niso jemali resno. Če si jo videl, si vedel, da to ni navaden sinusitis,« je pričala hči Katarina. Z mamo in očetom je živela v isti hiši, s sestro in starši so delali v družinskem podjetju v Šenčurju. Praktično ves čas so preživljali skupaj. »Z mamo sva se celo šalili, da bova šli skupaj v dom za ostarele,« je hlipala Katarina.
Iz UKC odgovarjajo, da je šlo pri pacientki za nepredviden zaplet. Očitke o malomarnem zdravljenju zanikajo in zagotavljajo, da so zdravniki ravnali v skladu z zahtevami stroke. Sodnik Jurij Švajncer bo določil sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bo ocenil, ali je bilo res tako.