Enainšestdesetletni francoski državljan libanonski korenin Michel Stephan je bil na ponovljenem sojenju oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja neuspešnega napeljevanja k umoru. Na prvem sojenju je dobil 16 let zapora, enako kazen je tožilka Petra Vugrinec zahtevala tudi v drugo. Ker ni uspela, je že napovedala pritožbo na višje sodišče. Stephan ob razglasitvi sodbe ni pokazal kakega posebnega presenečenja, ko je sodnica Ana Klampfer Binder pojasnjevala odločitev senata, je kimal in ji na tiho pritrjeval.
Odpravili so mu tudi pripor, policist pa ga je po izreku sodbe v zapor odpeljal le še po njegove osebne predmete. Za zapahi je bil sicer od leta 2017, ko so ga prijeli zaradi napeljevanja k uboju nekdanjega sodelavca na Kemijskem inštitutu. Zaradi tega je bil obsojen na osem let in petletni izgon iz države. Medtem ko je prestajal kazen, je sledilo še sojenje zaradi neuspešnega napeljevanja k umoru kronske priče v prejšnjem primeru. Osemletna kazen mu je iztekla lani, a ga niso izpustili, pač pa takoj odredili pripor zaradi novega postopka.
Nepreverljivi zapiski
Tožilstvo je obtožbo utemeljilo na pričanju Alena Kraljevića, ki je v kritičnem času s Stephanom delil priporniško celico ljubljanskega zapora, in še enim tamkajšnjim pripornikom, Mervanom Šljivarjem. Slednjega, za zapahi se je znašel zaradi obtožbe umora, naj bi Stephan nagovarjal, da izkoristi svoje zveze na svobodi in najde nekoga za izvedbo umora priče. Kraljeviću naj bi Stephan razlagal, da ima v načrtu tri možnosti.
Prva naj bi bila, da bi pričo poškropili z živim srebrom in truplo posuli z nekim prahom, da je, zakopano, ne bi zavohali psi. Druga varianta naj bi bila, da bi ji skozi kukalo vrat stanovanja spustil bojni strup (sarin ali soman), tretja pa, da bi jo ustrelili. Stephan je vseskozi vztrajal, da Kraljević in Šljivar lažeta. Tudi v zaključnem govoru je Kraljevića označil za serijskega lažnivca in goljufa, katerega besede niso dosti vredne. Ravnal naj bi iz maščevanja, ker je od njega zahteval denar, pa mu ga ni dal. Šljivar pa da ga je »potunkal«, ker mu ni hotel izdati recepta za izdelavo droge.
Sodnica je navedla, da je imel senat na eni strani obtoženega, ki je vse zanikal, na drugi strani pa Kraljevića, ki se ni izkazal za tako prepričljivega in verodostojnega, da bi bilo dovolj za obsodilno sodbo. Po njenih besedah je Kraljević večkrat prišel v nasprotje sam s sabo in tudi z izpovedbo Šljivarja. In da je tudi slednji spreminjal pričanja, dve njegovi trditvi pa sta se izkazali za neresnični. In sicer, da je (poleg Kraljevića) tudi on o Stephanovem morilskem načrtu obvestil policijo (klical naj bi na 113, česar policija ni zabeležila) in da so bili Stephan, Kraljević in on določenega dne skupaj na sprehodu zaporskega dvorišča (na posnetkih kamer ji ni). Kraljević je policiji predal tudi zapiske – šlo naj bi za njegove zabeležke tega, kar mu je govoril Stephan, prav tako pa tudi zapiske Stephana samega. A po besedah sodnice je njihova verodostojnost vprašljiva, ni jasno, kdaj so nastali, in ni jih bilo mogoče preveriti.
O bojnih strupih
Dokazni postopek je pokazal, da je imel Kraljević v priporu računalnik z dostopom do interneta, ki ga je uporabljal tudi Stephan. Torej je imel Kraljević dostop tudi do njegove dokumentacije, o njem je lahko veliko izvedel. Seznanil se je lahko tudi z bojnimi strupi. »Ni dokaza, da mu je informacije o bojnih strupih posredoval prav Stephan in tudi ne, da bi Stephan o njih govoril izključno v povezati z napeljevanjem k umoru,« je izjavila sodnica. Po njenih besedah tudi ni potrjeno, da bi se Stephan do teh strupov sploh lahko dokopal (tožilstvo je omenjalo njegovo preteklo poklicno povezavo z medvoškim Donitom), za njihovo izdelavo pa bi bila potrebna izjemno varnostno zaščiten laboratorij in specifična osebna zaščitna oprema.
Kot je poudarila sodnica, je senat pri odločitvi izhajal iz načela domneve nedolžnosti. V dvomu je treba odločiti v korist obtoženega, dejstva morajo biti ugotovljena z gotovostjo oziroma s takšno stopnjo prepričanja, da je krivda dokazana zunaj razumnega dvoma. Dejstva, ki jih navaja obtoženi, pa jih ni moč preveriti, pa je treba šteti za dokazana.