Na Brezovici pri Ljubljani je 11. novembra predlani malo po 20. uri 50-letni Ines Ćoralić do smrti zbil 70-letno peško Marijo Č. in njenega psa. Z audijem A6 je peljal po Tržaški cesti iz smeri Vrhnike proti Ljubljani: na območju z omejitvijo 50 je vozil dobrih 122 kilometrov na uro. Kljub zaviranju je v peško, ki je cesto prečkala zunaj prehoda za pešce, trčil s 108 kilometri na uro. Zaradi obsežnih poškodb je umrla na kraju nesreče. Ljubljanska okrožna sodnica Irena Škulj Gradišar je Ćoralića zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje obsodila na dve leti zapora, izrekla pa mu je tudi obvezno stransko kazen prepovedi vožnje vozila B-kategorije za najdaljši možni čas, dve leti.
Kaznivo dejanje je na predobravnavnem naroku priznal. »Že pet let živim na Brezovici, vsak dan sem vozil po tisti cesti. Ne vem, kaj se je zgodilo. Zelo zelo mi je žal,« je povedal v joku. V sklepni besedi pred razglasitvijo sodbe je to ponovil: »Žal mi je za vse, kar se je zgodilo. Za gospo, za kužka, za vse skupaj,« je dejal.
Smrtni greh
Tožilec David Lapornik je v zaključnem govoru opozoril na izredno hitro vožnjo in da je bil zaradi prekoračitve hitrosti tudi že prej dvakrat oglobljen. »V nemški teoriji tako huda kršitev spada med sedem smrtnih grehov v cestnem prometu,« je izjavil in dodal, da je zagrešil nekaj nepopravljivega. Kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni je navedel »konstruktivno priznanje« in da zaradi kaznivega dejanja še ni bil kaznovan. Kot obteževalno pa poleg že omenjenega »nadvse avanturistično vožnjo v urbanem naselju«.
Zagovornik Miha Umek je po drugi strani opozoril na takojšnje in iskreno priznanje. Kot je navedel odvetnik, ne gre za procesno taktiko ali pravni manever za doseganje za doseganje ugodnejše kazni. Obtoženi se namreč še kako zaveda teže posledic in prevzema odgovornosti. »Zaveda se, da je ugasnilo človeško življenje in da nobena izrečena sankcija ter nobene besede ne morejo nadomestiti te izgube. Dal bi vse na svetu, da bi lahko zavrtel čas nazaj,« je izjavil odvetnik. Sodišču je predlagal, naj upošteva, da je do tragičnega večera živel pošteno in zgledno oziroma da nesreča ni odraz njegovega siceršnjega načina življenja. Po njegovih besedah je nesreča obtoženca globoko in uničujoče zaznamovala. »Ni več isti človek, teža krivde ga je povsem zlomila. S tem se ni mogel soočiti sam, potrebuje psihiatrično obravnavo in prejema terapijo. Njegova lastna vest je postala njegov osebni zapor, v katerem še danes prestaja najhujšo kazen,« je izjavil Umek. Zaradi vsega omenjenega in ker obtoženi skrbi za hudo bolno ženo, je predlagal alternativno izvajanje kazni v obliki dela v splošno korist. Ali pa vsaj prestajanje kazni na odprtem oddelku zapora.
Moral bi se zavedati posledic
Škulj-Gradišarjeva je po razglasitvi sodbe kazen, ki jo je zaradi priznanja predlagalo tožilstvo, ocenila kot »realno in na mestu«. Zagrožena kazen je sicer od enega do 12 let zapora. Pritrdila, da je obtoženi pokazal »ustrezen odnos do dogodka in žrtev«, prevzema odgovornost ter se kesa, je pa tudi sicer urejen in lojalen državljan. S priznanjem je občutno skrajšal kazenski postopek. Po drugi strani pa bi se moral kot dolgoletni poklicni voznik (sam je povedal, da je s kombijem prevozil celo Evropo) zavedati, kakšne posledice lahko njegovo ravnanje prinese. Sodnica je opozorila tudi na izračun izvedenca, da bi se pri vožnji 108 kilometrov na uro ob zaviranju še lahko pravočasno ustavil in se izognil tragediji. »Oškodovanka, četudi vas je morda videla, ni mogla pričakovati, da vozite tako hitro,« je dejala. Alternativnega presajanja kazni ni izrekla, obramba bi ga morala predlagati že prej, ne šele v sklepni besedi. A ima tudi še po sodbi čas, da zaprosi za to možnost.