Zaradi kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva so na ljubljanskem okrožnem sodišču obtožencu izrekli pogojno kazen poldrugo leto zapora, pri čemer so določili, da mu ne bo treba v zapor, če v dveh letih po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja. Ker se je tožilcu kazen zdela premila, se je pritožil na višje sodišče in predlagal dveletno zaporno kazen s štiriletno preizkusno dobo.
Med drugim je tožilstvo zmotilo, da so obtoženemu kot olajševalno okoliščino upoštevali specifičnost obdobja, v katerem je storil kaznivo dejanje – šlo je za čas daljše zaprtosti doma zaradi ukrepov, ki jih je prinesla epidemija covida-19. Državni epidemiološki ukrepi ne morejo opravičevati kaznivih dejanj, je bilo njegovo stališče – in višje sodišče se je strinjalo.
Pritožbeno sodišče je sicer ocenilo, da se je prvostopenjsko ustrezno opredelilo do teže kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen od šest mesecev do osem let zapora. Pravilno je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da je obtoženi priznal in tako prispeval k hitrejšemu poteku sodnega postopka, da ima (kljub travmatičnim družinskim okoliščinam) urejeno življenje, se redno šola in vzporedno dela prek študentskega servisa ter s tem služi dodatna sredstva za preživljanje. Je pa višje sodišče pritrdilo tožilcu, da specifično obdobje epidemije ne more biti olajševalna okoliščina. »
Za razširjanje prepovedane otroške pornografije ni nobenega opravičila, še najmanj je to brezdelje zaradi prisilnega bivanja doma. Vendarle bi v tem obdobju od učečega mladostnika pričakovali poglabljanje in razširjanje znanj oziroma učenj na vrsti poučnih in predvsem dovoljenih področij, ne nazadnje tudi v okviru socialnih mrež, ki so v tem času lajšale tegobe zaprtih mladostnikov,« je v sodbi zapisal senat treh ljubljanskih višjih sodnic, ki pa kljub temu višine zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe ni spreminjal.
Podaljšali preizkusno dobo
Tožilec je tudi trdil, da bi moralo sodišče pri odmeri kazni večjo težo dati količini posnetkov spolnih zlorab otrok, ki jih je imel obtoženi na kar treh elektronskih napravah, da se z razširjanjem takega gradiva generira spolna zloraba otrok in da je to izrazito zavržno dejanje.
Senat ga je zavrnil, češ da je bilo to pri določitvi leta in šestih mesecev zaporne kazni že ustrezno upoštevano. Zavrnil je tudi očitek, da se okrožno sodišče v ničemer ni opredelilo do sekundarne viktimizacije žrtev s spornih datotek spolne zlorabe kot ene od oteževalnih okoliščin. Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev, je odgovorilo pritožbeno sodišče. »Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do tako imenovane sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično in izključno veže na obstoj primarne viktimizacije, torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka,« piše v sodbi višjega sodišča.
Ki pa je pritrdilo tožilcu, da je na dve leti določena preizkusna doba prekratka. Okrožno sodišče jo je utemeljilo na argumentu, da se bo obtoženi po študiju zaposlil in da bi daljša preizkusna doba znatno ovirala njegove zaposlitvene možnosti. Pritožbeni senat pa je opozoril na obtoženčeve navedbe na naroku za izrek kazenske sankcije, da se redno šola in da je celo napredoval v poslovodjo, da ga ta položaj zanima in da je pri delu uspešen. Torej ni videti razloga, da bi ga preizkusna doba kakor koli omejevala v iskanju zaposlitve, je menil senat.
»Po oceni pritožbenega sodišča bo obtoženi, starejši in s končano šolo, v daljšem času moral pokazati, ali so bila pričakovanja sodišča pri izreku pogojne obsodbe upravičena, da je razumel socioetično vsebino in zavrženost svojega ravnanja,« je zapisal v sodbi in mu preizkusno dobo podaljšal na tri leta.
