»S sodbo smo zadovoljni. Sodišče je pošteno in natančno izvedlo postopek in tudi pošteno odločilo. Žal nam je za nesrečo, ki pa se je zgodila zaradi nemogočih vremenskih razmer. Obtoženi je v izrednih razmerah naredil vse, kar se je dalo,« je oprostilno sodbo, ki jo je sodnica Sinja Božičnik izrekla balonarju Miru Kolencu, komentiral njegov zagovornik Boris Grobelnik. Pilot toplozračnega balona, ki se je 23. avgusta 2012 nad Ljubljanskim barjem zapletel v grozljivo nesrečo, v kateri je umrlo šest ljudi, 11 pa jih je bilo hudo poškodovanih, izjav ni dajal. Tožilka Nikolaja Hožič, prepričana, da je zagrešil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, zaradi česar je zahtevala osemletno zaporno kazen, je že napovedala pritožbo na višje sodišče.
Hožičeva je v zaključnem govoru močno poudarila zaključke končnega poročila o preiskavi nesreče, ki ga je sestavila služba za preiskavo letalskih nesreč in incidentov ter pričevanja več slovenskih balonarjev, ki so bili za Kolenca zelo obremenjujoči. Za britanskega izvedenca, balonarja Philipa Dunningtona, pa je dejala, da ni dal konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja sodišča, da je ugotovitve navajal v pogojniku in da ni bil prepričljiv. Sodnica Sinja Božičnik je poročilo komentirala z besedami, da v njem niso ugotavljali krivde, pač pa zbirali podatke o nesreči in se osredotočali na dajanje napotkov, da se v prihodnje kaj takega ne bi ponovilo.
Ugotavljanje kazenske odgovornosti je stvar sodišča – in to se je v nasprotju s tožilstvom v veliki meri oprlo ravno na ugotovitve angleškega izvedenca balonarja Philipa Dunningtona. »Sodišče je povsem prepričal, saj je odgovoril na vsa relevantna vprašanja,« je izjavila sodnica Sinja Božičnik. Pričanja naših balonarjev je pospremila z besedami, da niso poznali vseh zbranih podatkov in dokazov ter da so se šli »generala po bitki«.
Dovolj izkušenj za licenco
Hožičeva je Kolencu očitala, da se je za polet odločil kljub slabi vremenski napovedi. Po besedah sodnice pa je bilo slabo vreme napovedano šele za popoldanske ure, napovedi so bile spremenjene, ko je bil balon že v zraku (vzleteli so ob 6.50). Vsi razen enega zaslišanega potnika so hvalili vreme ob vzletu, tudi na fotografijah, ki so jih posneli, je videti le jasno nebo. V sodnem spisu je sicer posnetek z nevihtnim oblakom, a je bil narejen pol ure po vzletu, oblak pa je bil takrat še daleč od kraja dogajanja. Na tožilkin očitek, da bi moral takoj ob pojavu nevihtnih oblakov polet prekiniti, je Božičnikova dejala, da prekinitev leta z balonom ni možna kar takoj – pilotovo reakcijo zazna balon precej kasneje. Kolenc je imel dve možnosti – da balon spusti ali dvigne, odločil se je za drugo, ker se je želel premakniti nad neposeljeno območje. Izvedenec Dunnington je njegovo odločitev ocenil za razumno, ker da je tam pričakoval varnejši pristanek.
Po mnenju tožilstva Kolenc tudi ni upošteval vseh varnostnih navodil proizvajalca balona. Kot prvo, naj ne bi potegnil vrvi za zasilno pristajanje. Sodnica je odvrnila, da še vedno ni povsem jasno, ali je to storil ali ne, opozorila pa je tudi na izvedenčev zaključek, da tudi uporaba te vrvi nadaljnjih dogodkov ne bi spremenila. Dunnington je prav tako opozoril, da balon ni bil nikoli testiran za pristanke pri takšnih hitrostih, kot je bila v tem primeru. Eden od očitkov Hožičeve je bil tudi, da pilot ni ugasnil gorilnika in zaprl ventilov za dovod goriva v cilindre, zaradi česar naj bi po prvem udarcu balona ob tla iz košare padlo nekaj potnikov. Nato naj bi ogenj še dodajal, zaradi česar je balon spet dvignilo v zrak. Tudi za drugi pristanek naj bi izbral napačen kraj, in ko je na vzhodni strani Ižanske ceste ponovno udaril ob tla, je ob udarcu v drevo zaradi poškodovanja cevi in neugasnjenega gorilnika ter nezaprtih ventilov izbruhnil požar. Božičnikova je odvrnila, da za tri potnike ni jasno, kdaj so padli iz košare, in tudi ne, zakaj ter kdaj je balon spet dvignilo. Mesta drugega pristanka pa Kolenc ni izbiral sam, v tem trenutku je bilo njegovo ravnanje osredotočeno zgolj na to, da bi spet dobil nadzor nad balonom. Glede Kolenčeve domnevne neizkušenosti je sodnica dejala, da še vedno ni čisto jasno, koliko izkušenj je imel. »A očitno jih je bilo dovolj, da je dobil licenco za letenje z ravno takšnim balonom,« je bila nedvoumna.
Oškodovanci na pravdo
Hožičeva je trdila, da je kaznivo dejanje storil iz malomarnosti, saj ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je kot pilot zavedal, da lahko zaradi neugodnega vremena in velikosti balona ter nespoštovanja pravil stroke in priporočil proizvajalca pride do hude nesreče, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. Sodnica je menila, da je več možnih vzrokov za nesrečo in tudi možnosti, kaj natančno se je dogajalo. »V kazenskih postopkih je v teh primerih treba upoštevati tisto, ki je za obtoženega najbolj ugodno. Tu velja načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obtoženca, op. p.),« je zaključila. Stroške postopka, obtoženega in zagovornika bodo poplačali iz proračuna. Deset oškodovancev, ki so od obtoženega zahtevali odškodnino, pa je napotenih na pravdo.
