Z zaslišanjem psihiatričnega izvedenca dr. Roka Tavčarja se je nadaljevalo sojenje 56-letnemu Ljubljančanu Gregorju Drevu zaradi poskusa uboja. »Pri obdolžencu je potrebno nadaljnje nevrološko in psihiatrično zdravljenje, zato bi bil primeren ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v bolnišnici. Brez tega obstaja velika možnost ponovitve kaznivih dejanj,« je ocenil. Drev je 17. oktobra lani ob pol štirih zjutraj vdrl v sobo, v kateri je za zaklenjenimi vrati spala Tjaša J. Že nekaj časa je živela pri njem, menda zato, da bi ga rešila epileptičnih napadov brez tablet – te je že dolgo odklanjal, želel se je zdraviti alternativno. »Zdravilko« je najprej zbil na tla, nato pa najmanj petkrat zabodel v hrbet. Zabadal je, dokler se mu ni zlomil nož. Njeno življenje je nekaj dni viselo na nitki.
Po izvedenčevih besedah so Dreva zaradi epilepsije zdravili že od otroštva, pojavila se mu je po vnetju možganov. Pred kaznivim dejanjem je bil štirikrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Prvič so zdravniki ugotovili tako imenovano zamračenost (takrat so ga tavajočega in pomanjkljivo oblečenega našli na cesti, hospitaliziran je bil en dan, nato odpuščen), v drugih primerih pa psihozo po epileptičnem napadu. Zdravila za epilepsijo (ki napadov sicer ne bi povsem odpravili, bi jih pa zmanjšali) je odklanjal, dvakrat tudi med bivanjem v bolnišnici. Psihiatru je priznal, da jih je enkrat metal v koš, drugič pa izpljuval, tako da so mu jih morali dajati intravenozno.
Vzel največji nož
Drevovo stanje v času kaznivega dejanja je psihiater opisal kot stanje epileptične psihoze. Kot je dejal, je zmožnost razumevanja lastnih ravnanj in obvladovanja v tem stanju lahko povsem odsotna. Vendar v tem primeru ni bilo tako, ampak je bila bistveno zmanjšana. To je utemeljil na obtoženčevem kompleksnem ravnanju v tem času. Kot je dejal, je šlo za »logično in k cilju usmerjeno zaporedje, v katero je bilo vključeno tudi nekakšno načrtovanje«. Opisal ga je takole: Drev je šel po nož v kuhinjo, ki je običajno ni uporabljal, vzel je največji nož, ki je imel zanj simbolni pomen – v preteklosti se je z njim že porezal. Potem je šel točno do tistih vrat, za katerimi je bila Tjaša J. (čeprav je tam vrat več), bila so zaprta, on pa jih je s precejšnjo silo odprl. Žrtev je večkrat zabodel, nato pa sobo zapustil, nož odložil tja, kamor se navadno odlaga (v korito), si umil roke, odklenil vhodna vrata in šel iz hiše.
Nekaj ur po dejanju so ga policisti pospremili v psihiatrično bolnišnico Polje. Kot je razložil izvedenec, je ob sprejemu povedal, kaj se je zgodilo: da jo je zabodel in da zdaj umira ter da bo tudi osebje v bolnišnici končalo enako. »Torej ne moremo reči, da se ni spomnil ničesar,« je dejal Tavčar. Po njegovih besedah je tudi dva dneva kasneje, ko so ga premestili na forenzično psihiatrijo v Maribor, navedel, da je ravnal v samoobrambi, da »če ne bi on nje, bi ona njega« in da se je počutil ogroženega, ker ga je zastrupljala. »Vse to kaže na psihotično simptomatiko,« je izjavil izvedenec.
Drev se sicer zagovarja, da se ne spominja, kaj se je zgodilo usodno noč, in da se je zavedel šele na oddelku v Mariboru, kjer je še vedno priprt. Zato je prepričan, da je Tjašo J. napadel med epileptičnim napadom, kar je ponovil tudi na tem naroku. Na vprašanje zagovornika Marka Makuca, ali je možno med epileptičnim napadom storiti umor ali kakšno drugo hudo kaznivo dejanje, je izvedenec odgovoril, da je to odvisno od vrste epileptičnega napada. Sam s takim primerom še ni imel izkušnje, so pa v literaturi opisani takšni primeri. Podrobnosti o njih ne pozna, je dejal.