Skoraj osem desetletij po izginotju je sodišče v Cayennu sprejelo simbolično odločitev, da moškega razglasi za mrtvega. Čeprav njegovih posmrtnih ostankov kljub dolgotrajnim iskalnim akcijam niso nikoli našli, je predsednica sodišča Naïma Sajie kot uradni datum smrti določila 13. januar 1950. Gre za zadnji datum, ki ga je pustolovec zapisal v svoje zvezke, preden se je za njim izgubila vsaka sled.
Maufrais bi bil danes star 99 let, zato po besedah sodnice ni nobenega dvoma o njegovi usodi. Njegov oče Edgar je sicer celo desetletje neuspešno prečesaval pragozdove Gvajane, Brazilije in Surinama, da bi našel sina, ki je bil ob izginotju star komaj 24 let. Vsi poskusi so bili zaman.
Ubil in pojedel svojega psa
Zgodba o Maufraisu je pretresljiva predvsem zaradi podrobnosti v njegovih dnevnikih, ki jih je aprila 1950 v zapuščenem zavetišču našel domačin iz skupnosti Wayãmpi. 24-letnik je v njih opisal zadnje dni boja z lakoto in boleznijo sredi neprehodne džungle.
V trenutkih največje izčrpanosti je bil celo prisiljen ubiti in pojesti svojega psa, kar je v zapisih opisal kot dejanje »skrajnega obupa«. Njegov cilj je bil sicer prehoditi pot iz obalnega dela Gvajane skozi osrčje celine vse do Brazilije.
O njem posneli tudi film
Razglasitev smrti je bila tako pozna predvsem zato, ker starša nikoli nista želela sprejeti dejstva, da je sin mrtev, Maufrais pa ni imel potomcev, ki bi sprožili postopek. Prav tako nihče ni zahteval avtorskih pravic za njegove knjige, ki so izšle po njegovem izginotju in so kasneje postale osnova za film Pure Life (2014).