»Tiramisu je po zaslugi Linguanotta postal svetovno znana sladica,« je na družbenem omrežju X ob objavi novice o smrti slavnega slaščičarja zapisal predsednik dežele Benečija Luca Zaia. »Sladica je danes kulinarična odličnost, priznana po vsem svetu, zasluge za takšen uspeh pa gredo tudi njegovemu slaščičarskemu mojstrstvu in želji, da naredi našo beneško dobroto edinstveno in neponovljivo.« V Trevisu in celotni Beneški Sloveniji je bil namreč Roberto Linguanotto znan kot oče tiramisuja. Prvič ga je sestavil konec šestdesetih let preteklega stoletja v restavraciji Le Beccherie, kjer je delal kot mlad slaščičar.
Jed po obisku javne hiše
Seveda pa je z nastankom tako slavne slaščice povezana legenda. Pravzaprav več legend. Ena od njih pravi, da je bil Roberto Linguanotto zadolžen za pripravo sladice ali pijače vinski šodo oziroma zabaglione iz jajčnih rumenjakov, sladkorja in sladkega vina, ki je bila priljubljena med moškimi gosti restavracije, ki so se tam okrepčali po obisku javne hiše v neposredni bližini restavracije. Šodo je namreč v Trevisu že od 19. stoletja veljal za afrodiziak, saj naj bi po izkušnjah Trevižanov moškim po obisku javne hiše povrnil moči in jih tako zavaroval pred jezo nepotešenih soprog.
Kakor koli, Linguanottu naj bi med pripravo vaniljeve kreme za vinski šodo v skledo že stepenih beljakov in sladkorja padla žlica maskarponeja. Ko je Linguanotto žlico obliznil, je bil nad okusom tako navdušen, da je razvil lastno sladico. Odločil se je, da kremo sestavi v torti podobno okroglo sladico v kombinaciji s plastmi biskvitnih piškotov, prelitih s hladnim espresom z dodatkom amaretta, po vrhu potreseno s kakavom v prahu. Zdela se mu je primerna slaščica kot nadomestek šoda. Poimenoval jo je tiramisu, kar naj bi v treviškem dialektu pomenilo nekaj podobnega kot »razveseli me«.
Druga legenda o nastanku tiramisuja, v katero je tudi vpleten Linguanotto, pa je veliko manj žgečkljiva. Vdova lastnika restavracije Le Beccherie Alba Campeola je namreč leta 2016 v pogovoru z avtorji knjige o zgodovini tiramisuja pojasnila, da je nastal decembra 1969 na podlagi recepta za sbattutino, sladico na osnovi jajčne kreme, ki so jo stregli porodnicam. Sprva naj bi Linguanotto sladico predelal v sladoled, nato pa v pravi, še danes znani tiramisu. Prvič so jo na jedilni list uvrstili leta 1972 in nemudoma je postala značilnost restavracije.
Sladica je postala legendarna
Ne glede na to, kako je nastala sladica, je postala legendarna, Roberto Linguanotto pa je obveljal za izumitelja. Bil je redni gost svetovnega tekmovanja v pripravi tiramisuja. »Spominjam se ga s sladkostjo, saj brez njegovega izuma ne bi bilo našega tekmovanja,« je ob novici o slaščičarjevi smrti zapisal vodja tekmovanja Francesco Redi.
Leta 2017 so tiramisu vpisali na seznam značilnih tradicionalnih živil Furlanije - Julijske krajine, zaprosili pa so tudi za zaščito na ravni Evropske unije, da bi se tiramisu lahko imenovala le sladica iz sestavin, kot so jih uporabili v originalnem receptu iz Trevisa.
