Festival Krafft se je pri nas uveljavil kot eden najpomembnejših strokovnih dogodkov za igralce. Letos so v ospredju turški igralci in njihovo delo. Turčija je izjemno priljubljena filmska destinacija, kot je v izjavi na Krafftovi spletni strani povedala Maja Sever: »Turčija je postala tretja največja svetovna izvoznica igranih serij, takoj za ZDA in Veliko Britanijo. S serijami so turški igralci doživeli izjemen preboj, hkrati pa so soočeni tudi z izzivi igranja v večmilijonskih produkcijah, ki jih spremlja ves svet. Prav zato smo jih povabili v Kranj, kjer bodo delili svoje izkušnje.« Igralec in letošnji selektor tekmovalnega filmskega programa Taner Rumeli (iz serij Ne izpusti me, Svojeglava ljubezen, Ljubezenska past in Oče) je povedal, da imajo igralci svoje delo radi, ne glede na to, ali so na odru, v filmu ali žajfnicah. »Igralec je pač igralec. Za nas je to kot otroška igra.« O stanju turške televizijske industrije smo se pogovarjali z več igralci, ki se te dni mudijo na festivalu Krafft.
Glavna zvezda Carigrad
Pomembna plat ali bolje druga stran kovanca turških serij, ki danes zavzemajo podoben položaj kot nekoč mehiške telenovele, je njihova dobičkonosnost. Zakaj so po svetu tako priljubljene? Za to je najbrž več vzrokov, od vsebinskih, poslovnih do socioloških in antropoloških. Stvar je namreč zanimiva z več vidikov, sicer pa je Bližnji vzhod od nekdaj svojevrstna enigma za zahod. O uspehu turških nadaljevank igralka Alayça Öztürk Gidişoğlu pravi: »Naše zgodbe so najbolj gledane v regijah, ki so nam kulturno blizu, denimo v sredozemskih in balkanskih državah, kjer je veliko podobnosti z našimi obredi, porokami, pogrebi in hrano. Gledajo jih tudi drugje v Evropi, z izjemo morda severne Evrope. Turčija je na prepihu vzhoda in zahoda, to se vidi tudi v serijah.«
Ko je Taner Rumeli pred leti snemal v Sofiji, je opazil, da so turške serije tudi med Bolgari velika stvar. »Rekli so, da jih privlači ta vidik družine. V vseh teh serijah imaš vse možne družinske povezave, pri Bolgarih pa tega ni toliko. Eden od razlogov je tudi Carigrad. Večina serij, ki ni posneta v tem mestu, se v tujini skoraj ne prodaja. Ljudi Carigrad zelo privlači, kot tudi druga turška zgodovinska mesta in spomeniki.« Različne vrste družinske dinamike so skoraj vedno v ospredju, pritrdi igralec in generalni sekretar sindikata turških igralcev Sercan Gidişoğlu. Za zahodne družbe, ki so vedno bolj individualizirane, je najbrž to še posebno zanimivo: »Ljudje hočejo videti življenje velikih družin, obrede, s katerimi se zbirajo, ceremonije. V prizorih je vedno veliko ljudi.« Turške nadaljevanke, predvsem ljubezenske, sicer niso visokokakovostni izdelki. Njihov namen je sprostitev in uživanje, ne razmišljanje o globokih, kompleksnih vprašanjih. Zelo so gledane tudi doma. Sezin Bozaci, ki se je bodo gledalci spomnili kot Esme iz serije Zapeljivec, o tem pravi: »V Turčiji se za te serije zanimajo tudi zato, ker so cene gledališč in kina tako visoke, da družine raje ostajajo doma. Kvaliteta filmov in predstav je v zadnjih letih močno padla, tudi zaradi politike, ki si ne želi razmišljujočih posameznikov. V Turčiji ljudje svoje dejavnosti prilagodijo temu, da si lahko pogledajo epizode.«
Slabe delovne razmere
Snemanje turških serij je za igralca zelo naporno, saj delovne razmere niso najboljše. O njih je več povedala prva sogovornica Alayça Öztürk Gidişoğlu: »Zahtevajo veliko časa, urnik pa je zelo nepredvidljiv. Včasih snemamo po tedne ali mesece, nakar oddajo po treh epizodah ukinejo. Ves trud gre lahko v nič. Sicer pa mi je igranje zelo všeč, kjer koli, na televiziji ali odru. Ko igram, se počutim kot otrok.« Igralec Onur Özaydin, ki igra Osmana v seriji Po poti resnice, pojasni, da je v turški filmski in televizijski industriji velik problem, da producenti serij ne želijo, da igralci istočasno igrajo drugje. »Producenti hočejo ves naš čas, vse dni v tednu.« Po drugi strani pa so serije dober vir zaslužka, doda Taner Rumeli: »Igralci, ki igramo v serijah, imamo srečo, ker nas vidijo po televiziji, zato nas vabijo tudi v gledališče, saj bodo tako privabili več gledalcev. Tako dobimo tudi priložnost v filmih. V gledališču lahko igraš 20 let, ker pa ne postaneš znan, od igranja komaj živiš.«
Senca cenzure
V Turčiji je zakoreninjena cenzura. O tem, česa ne smejo prikazovati, je več povedala igralka, ki se ukvarja tudi s kastingi, Hazal Erdal: »Ne smemo prikazovati alkohola, cigaret, drog, vsebin LGBT, politične kritike. Po drugi strani pa v prizorih lahko videvamo nasilje, posilstva, orožje, mafijske vsebine.« Tudi serije, ki jih gledamo v Sloveniji, se ne dotikajo tabujev turške družbe, med njimi religije in seksualnosti. Spolnih prizorov ni, poljubljanje je redko, največ je flirtanja. Sercan Gidişoğlu pojasni: »LGBT, politične zgodbe ali zgodbe o manjšinah, kot je kurdska, to so tabuji, ki se jih ljudje ne dotikajo radi. Gre pa bolj za samocenzuro, saj prevladuje mišljenje, da bodo državne ali televizijske avtoritete ustvarjalce oglobile ali kako drugače ovirale, zato nihče ne želi tvegati. Producenti so 'money makers', zanima jih le dobiček. Kar je upravičeno, saj je to njihovo delo. Zato so si scenariji tudi tako podobni. Ko gledaš turške telenovele, imaš štiri do pet glavnih tem. Imaš neke vrste recept za ustvarjanje teh oddaj: 10 odstotkov družine, 25 odstotkov sovražnosti, 30 odstotkov ljubezni, 50 odstotkov odnosov med revnimi in bogatimi – samo spreminjaš količino teh vsebin. Zato se vzorci ponavljajo.«
