Pred dnevi sva z milo soprogo obiskala neko predstavo. Na spletu je pisalo, da ljudje v dvoranah dobesedno crkujejo od smeha. Jaz sem sicer imel nekaj pomislekov glede tistega »crkovanja«, ampak sem stisnil zobe, saj smeh je kljub vsemu vsaj pol zdravja.
Takole vam bom povedal: nekajkrat sem se res zahahljal, vendar moje življenje večji del ni bilo ogroženo. Občinstvo je lepo ploskalo, če pa bi ocenjeval hihitanje, so najbolj vžgale domislice na račun politikov. Ne sicer vseh, kajti bližajo se volitve in se nikoli ne ve, kateri od užaljenih bo dobil oblast. Tako sta zmagala Golob in njegova žena, ha, ha.
No, ja. Če celo na televiziji razdirajo kosmate šale na račun raznih političnih glav, potem menda lahko to počno tudi humoristi.
Na žaru, na katerem so pekli Roberta Pešuta - Magnifica, je predsednica državnega zbora piknila kar dva: zelo nežno Janšo pa posredno celo Goloba. Magnificu je rekla, da ji je od vseh Robertov najljubši prav on. Ho, ho, kako se je dvorana smejala! Tudi ob Janezu se je. Ne pa tudi komentatorji na spletu: Urški Klakočar so digitalno zlili na glavo kar lepo porcijo zmerljivk.
Ja, to so res neki drugi časi.
-
Bilo je pred več kot tridesetimi leti. Ravno sem glasno sanjal na kavču, ko se je na lepem oglasil telefon. Saj se spomnite: brez številk na ekrančku in brez slutnje, kdo bi lahko bil.
»Halo?« To sem rekel jaz.
»Prasec!« To je rekel telefon.
»Oho, živijo – tukaj pa Dore!«
»Kaj se delaš neumnega – ti si prasec!«
Saj ne, da bi bil po naravi firbčen, takšnega me je naučilo življenje – in sem tipa vljudno povprašal, kaj ga muči.
»Če še enkrat omenjaš tega Kučana, boš videl hudiča. Si prišel z barvo na dan, aaa?«
No, lepo prosim, se mi je skoraj zaletelo, ta je pa prehuda. Takole je bilo namreč z mojim barvanjem takrat: petnajst let ista stranka, isti avto, ista žena. Hojla, bi rad videl, koliko se jih še lahko pohvali s takšno bilanco, sem si mrmral.
Zdaj je vse drugače. Pred referendumom se je znani popotnik in pisatelj nekoliko spozabil. Ne da bi ga kdo vprašal, je napovedal, da bo v nedeljo glasoval za. Ejej, strela nebeška: več kot tisoč izmišljenih imen ga je ozmerjalo, da se je kar kadilo. Nekaj deset je bilo tudi dobrotnikov, ki so pisatelju dobrohotno svetovali, kaj naj stori, če mu je pač všeč zakon o pomoči pri končanju življenja. Še največ je bilo vzklikov, naj vzame štrik in se obesi na bližnjo vejo. Nekaj pa je bilo tudi »železničarjev«: svetovali so mu, naj se vrže pod vlak, da ne bo čakal na izid referenduma.
Ja, saj, kdo ve, kako bo po volitvah. Morda bodo tudi šale raznih humoristov drugačne, kot so zdaj. Se bo pač publika malo prilagodila, saj se hitro prilagodi.
Huje bo z anonimnim pljuvalnim bataljonom. Digitalnih zmerjalcev, ki pod komentar napišejo pravo ime, je namreč bore malo.
Kakšni so torej spletni junaki?
-
Pred leti je nekemu novinarskemu kolegu počil film: neznani neotesanec, legitimiran seveda s šifro, ga je tako žalil zaradi nekega komentarja v časopisu, da se je potrudil in našel pravo ime ter njegov naslov. Kmalu je pri njem pozvonil ter poprosil, naj podrobneje razloži, zakaj si je njegov članek zaslužil toliko gnojnice. »Tako 'polulanega' človeka še svoj živi dan nisem srečal,« je povedal »maščevalec«. »Jecljal je in se opravičeval, ker da ni mislil nič hudega, in tako naprej.«
Seveda ni mislil. Napisal pa je. In njegovi sotrudniki bodo sračkali in žalili še naprej, seveda pod blagohotnim plaščem anonimnosti.
Vse dokler se ne bo kdo odločil in predlagal novega referenduma: »Ali ste za, da se morajo vsi spletni junaki podpisati z imenom in priimkom?«
No, bomo videli. N
