Režiserka in scenaristka Urška Djukić je študirala na Akademiji za umetnost Univerze v Novi Gorici. Leta 2016 je na 19. Festivalu slovenskega filma za igrano-animirani film Dober tek, življenje! prejela vesno za najboljši kratki film. Leta 2019 je režirala kratka filma Ena in edina, ki je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu, in Lovka. Leta 2021 je v slovensko-francoski koprodukciji s sorežiserko Émilie Pigeard posnela kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki je prejel več kot 40 mednarodnih priznanj ter bil nagrajen tudi z evropsko filmsko nagrado za najboljši kratki film in cezarjem za najboljši animirani kratki film.
Njen celovečerni prvenec, drama Kaj ti je deklica, je izšel spomladi 2025. Premierno je bil prikazan na 75. Berlinalu tega leta, kjer je prejel nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI za najboljši film v uradnem tekmovalnem programu Perspektive. Kasneje je bil nagrajen na še več drugih mednarodnih festivalih, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev pa ga je predlagalo tudi kot kandidata za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film.
Ste pričakovali takšen uspeh filma Kaj ti je deklica? Čemu ga pripisujete?
Nisem ga pričakovala v tem obsegu. Vedela sem, da film odpira teme, ki so mnogim blizu, ampak kako bodo ljudje nanj reagirali, tega ni mogoče napovedati. Uspeh pripisujem predvsem temu, da zgodba ne moralizira in ne ponuja enostavnih odgovorov, ampak pusti prostor gledalcu, da v njej najde nekaj svojega. Mislim tudi, da so gledalci začutili iskrenost, tako v igralskih interpretacijah kot v načinu, kako je film narejen.
Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se lotili prav te tematike?
Ženski glas je bil skozi zgodovino pogosto utišan ali pa preslišan. Nadzor nad ženskim telesom je še vedno izjemno aktualno vprašanje. O tem moramo govoriti znova in znova ter te vzorce ves čas postavljati pod vprašaj, saj ne gre za ideje, ki bi pripadale samo preteklosti. S svojimi filmi se želim soočiti s to dediščino in odpreti prostor, v katerem bi bile izkušnje, ki so potisnjene na rob, videne in slišane.
Tudi vaš naslednji film bo posvečen ženski, in sicer Veroniki Deseniški. Kaj vas je pri njej najbolj nagovorilo?
Pri Veroniki Deseniški me je najbolj nagovorilo to, da je njena zgodba še vedno sodobna, čeprav prihaja iz drugega zgodovinskega časa. Njeno usodo so skozi stoletja pripovedovali predvsem moški, ki so si ženske pogosto predstavljali zelo poenostavljeno kot pasivne figure, vdane v usodo, ki samo čakajo, da bo neki moški prišel in »rešil« problem. Takšna predstava je zgrešena. Veronika ni bila zgolj objekt, ampak oseba z lastno voljo, željami in notranjim življenjem, ki se je znašla v represivnem sistemu, ki jo je utišal. To se mnogim ženskam danes še vedno dogaja. Videti je, kot da človeštvo zares ne napreduje, kot da se nismo nič naučili in imamo še vedno potrebo po nadzoru, pohlepu in razvrednotenju življenja drugega. Ta patriarhalno-kapitalistična orientacija, ki jo živi današnja politika, je nečloveška in nagnusna.
Kako ocenjujete položaj žensk v filmski industriji danes? Se po vašem mnenju razmere izboljšujejo?
Položaj žensk v filmski industriji se vsekakor spreminja, a zelo neenakomerno. Na eni strani je več vidnosti, več priložnosti in več zavedanja o tem, kako sistemske so nekatere neenakosti. Po drugi strani pa so strukture moči še vedno precej trdovratne in pogosto delujejo na zelo subtilne načine. Razmere se izboljšujejo, vendar počasi in ne same od sebe.
Koliko lahko in koliko k temu pripomore Slovenski filmski center?
Slovenski filmski center ima v resnici največjo moč in odgovornost, da vpliva na položaj žensk v filmski industriji. Delež filmskih projektov ženskih avtoric, ki jih SFC podpira, se je v zadnjih letih povečeval. Pomembno pa je poudariti, da dejanska enakopravnost ne pomeni zgolj več prvencev, temveč to, da so ženske avtorice prisotne tudi pri svojih drugih in tretjih filmih ter na odločilnih mestih v produkciji in pri financiranju. Enakopravnost je dosežena tudi šele takrat, ko smo za enako delo enako plačane. Tu se stvari pogosto zapletejo, saj v našem prostoru še vedno vlada nekakšen divji zahod, vsak si mora sam izpogajati pogoje in plačilo, in če se v tem ne znaš ali ne moreš boriti, si hitro zelo podplačan, ne glede na spol. Obljube o bolj urejenih pogojih dela in poštenem plačilu za vse filmske delavce se ponavljajo že dolgo, a žal pogosto ostajajo v predalih, njihova uresničitev pa se premika zelo počasi.
Ste zaznali tudi kakšno zamero oziroma ljubosumje moških kolegov?
Mislim, da je veliko bolj produktivno vlagati energijo v ustvarjanje kakovostnih filmov kot v zamere.
Se slovenske režiserke med sabo podpirate, čeprav ste pri določenih nominacijah tudi konkurentke?
Zase lahko rečem, da druge avtorice zelo podpiram in da se mi to zdi res pomembno. Dobra konkurenca namreč dviguje nivo kakovosti in spodbuja vse, da delamo bolje. Prostora je dovolj za vse, in več ko je močnih, uspešnih filmov, bolj kakovostno je celotno filmsko okolje.
Kaj so vam prinesle nagrade in mednarodna prepoznavnost – tako osebno kot profesionalno?
Utrujenost! In pa seveda veliko veselja, novih poznanstev in novih možnosti. N
