Zakaj se v drugih jezikih naša Sveta noč imenuje Tiha noč (Silent Night)?
Zato, ker sta Jožef in Marija prišla v Betlehem, pa se je izkazalo, da je ata pozabil rezervirati sobo v hotelu … Morala sta prespati v hlevu.
Jožefova žena je bila zaradi tega vso noč tiho …
No, brez panike: mirno zgodbico zaupajte še ženi (ali možu), ne zato, ker sem jo zapisal jaz, marveč zato, ker jo je na spletu povedal Martin Golob. Ta hip najbolj priljubljen duhovnik v Sloveniji.
Pa ni samo župnik: zdi se mi, da je najbolj prisrčen pripadnik popularnih »stoječih« govornikov. Za razliko od številnih je duhovit, najbrž zato, ker je duhovnik, govori jasno in razumljivo, predvsem pa ne prodaja packastih štosov.
Moram priznati, da smo imeli od nekdaj prijazne stike z verskimi vplivneži. Tudi zaradi posebnega statusa Nedeljskega, največjega slovenskega tednika. Že ko so naši predhodniki nabirali bralce po vsej Sloveniji, so pripovedovali, da ima večina družin na podeželju naročena le dva časopisa: Družino in Nedeljskega. Žal že pokojni nadškof Alojzij Šuštar je ob neki priliki katoliškim novinarjem priznal, da Nedeljski včasih bolj berljivo in privlačno piše o Cerkvi kot uradni verski tisk.
-
Toda zdaj so malo zapleteni časi. Ne le za tiskane medije, temveč tudi za duhovno oskrbo. Pred božičem je sedanji ljubljanski nadškof Zore na televiziji potarnal, da bodo morali združevati nekatere župnije. Preprosto povedano, imajo premalo duhovnikov. In vernikov. Pred desetletji so v Družini objavljali obsežne sezname novomašnikov, zadnje čase jih posvetijo za nekaj prstov ene roke.
V naši zasanjani vasici se imamo kar lepo. Imamo staro cerkev in mladega župnika. To pa še ni vse. Imamo tudi trgovinico, bife, poštni nabiralnik in bankomat. To je kar lepa bilanca. Marsikje so po manjših krajih zaprli pošte, bančne urade in celo bankomate. Reorganizacija!
Morda smo oboji, tako duhovni delavci kot novinarji in uredniki, pred velikimi izzivi. Imamo nekaj primerov, ki morda kažejo pravo smer.
Veseli Martin Golob je že eden od vzorov.
Nedeljski je tednik, ki ima na kupu največ humorja. Ne samo po številnih rubrikah, temveč zaradi živega in duhovitega pisanja avtorjev člankov. Nekaj bo že na tem.
Tudi Cerkev ima, ali je imela, nekaj zelo priljubljenih duševnih pastirjev. Naš prijatelj Izidor Pečovnik Dori je bil celo tako popularen, da so ga šefi poslali v Nemčijo, kjer privablja ovčice, namesto da bi jih doma. Škoda. Tudi nekdanjega nadškofa Alojza Urana so imeli ljudje radi. Leta 2004 so ga bralci Nedeljskega celo razglasili za Slovenca leta. A se zanj ni potem preveč dobro končalo.
Da ne bomo razglabljali le o dušnih in medijskih pastirjih, povejmo, da smo imeli pred leti policijskega ministra, tako mu ljubkovalno rečemo, Andreja Štera. V njegovem mandatu je mala založba izdala knjižico o policijskih vicih. Si predstavljate? Šter je celo napisal uvod. Temu se reče sproščenost, ki počasi prinaša drugačno podobo, ne le blefiranje s statistiko. V zadnjih časih so notranji ministri predvsem grozili, čvekedrali ali pa na pamet citirali zakonike.
Ne samo politika, tudi razne organizacije morajo, skratka, vedeti, kam usmeriti barko. To je zelo pomembno.
Nekoč se je slavni fizik Albert Einstein peljal z vlakom. Ko je v vagon stopil sprevodnik, je zagledal znanstvenika, kako mrzlično brska po žepih in torbah, ker ni našel vozovnice. Po kolenih je oprezal tudi pod sedežem.
»Ah, saj vas vsi poznamo,« je rekel železničar. »Kar pustite karto.«
»Saj tudi jaz vem, kdo sem,« je odgovoril genij. »Ampak ne spomnim se, kam se pravzaprav peljem …«
