S svojo edinstveno drugačnostjo je glasbena skupina iz Šempetra v Savinjski dolini izstopala med številnimi drugimi izvajalci in navduševala poslušalce s prepoznavnim zvokom. Zasedba je posnela okoli 40 skladb in hitro postala prepoznavna v svetu narodnozabavne glasbe. O Terglavovi življenjski in glasbeni poti lahko beremo v knjigi Vsi najboljši muzikanti avtorja Ivana Sivca in izvemo, da se je Boris Terglav rodil 7. aprila 1939 v Dobrteši vasi pri Šempetru. Ljubezen do glasbe mu je bila položena že v zibko. »Za glasbo so me navdušili starši. Oče je igral v domačem tamburaškem orkestru in je bil tudi dober pevec, mati pa je pela v cerkvenem zboru. Veliko smo prepevali v družinskem krogu in s prijatelji,« je obujal spomine na svoje začetke.
Za igranje altovskega saksofona, inštrumenta, ki ga dotlej v bližnji okolici skoraj nihče ni igral, ga je navdušil profesor Franc Kasesnik. Terglav se kljub desetletjem, ki so minila, še vedno dobro spominja svojega prvega nastopa v šempetrski dvorani, kjer je z ansamblom igral predvsem zabavno glasbo. Leta 1958, ko so v Šempetru dogradili Hmeljarski dom, so se v njem vrstile številne folklorne, dramske, pevske in glasbene prireditve. Prav tam je Radio Ljubljana pripravil oddajo Pokaži, kaj znaš. »Takrat sem prvič nastopil s svojim ansamblom. Moj največji vzornik pa je bil Avsenik,« je povedal Terglav.
Tudi z Alfijem, Marjano in Rafkom
Zaradi odhoda članov k vojakom je bilo delovanje ansambla za nekaj časa prekinjeno. Po končani vojaščini se je Boris Terglav pridružil narodnozabavnemu ansamblu Slavka Štajnerja. Skupaj so pozneje ustanovili ansambel 101, s katerim so za Radio Ljubljana posneli prve skladbe za oddajo Za našo vas. Njihov največji uspeh je bilo osvojeno prvo mesto v takrat zelo priljubljeni radijski oddaji Sončna ura, ki jo je vodil Borut Mencinger. Z željo po pogostejšem nastopanju in glasbenem ustvarjanju je Boris Terglav prevzel vodstvo obetavnega ansambla Škrjanček, ki je nastopal po vsej Sloveniji in se je predstavil tudi na Radiu Ljubljana v oddaji Naši kraji se predstavljajo. Zaradi študijskih obveznosti članov se je ansambel kasneje razšel, a Terglavu glasbena žilica ni dala miru – glasba je bila zanj preprosto nepogrešljiva.
Leta 1965 je ustanovil ansambel Trowa, zasnovan po zgledu Beatlesov. Ansambel Trowa je kot spremljevalna zasedba sodeloval z uveljavljenimi slovenskimi glasbeniki, med njimi z Rafkom Irgoličem in Marjano Deržaj. Kot nam je za naš tednik povedal, je z njimi še kot srednješolec zapel tudi Alfi Nipič. Ob pripravah na snemanje na RTV Ljubljana so se na predlog urednika Kajetana Zupana preimenovali enostavno v Ansambel Borisa Terglava. Pod tem imenom so nastopili v oddaji Novi ansambli, nove melodije in s skladbo Zlata poroka zmagali. Leta 1969 je glasbena skupina uspešno nastopila na prvem Ptujskem festivalu in s skladbo Spomin na Ptuj opozorila nase tudi širšo javnost.
Prva plošča Zlata poroka
Leta 1969 je Terglavova skupina izdala veliko ploščo Zlata poroka. Vodja ansambla je pojasnil, da je želel doseči drugačen zven, zato je kvintetu priključil pevski kvartet Zaloški fantje. V tem sestavu so posneli tudi samostojno televizijsko oddajo, ki jo je režiral Anton Marti. Leto kasneje je ansambel izdal drugo veliko ploščo Kje si, moj dom, tokrat v sodelovanju s pevskim kvartetom Vasovalci, s čimer so še dodatno obogatili svoj prepoznavni glasbeni slog. Leta 1972 je v Ansamblu Borisa Terglava prišlo do kadrovskih sprememb. Zasedbi se je pridružil Štefan Frece, vsestranski glasbenik, ki je obvladal diatonično harmoniko, trobento in orgle ter se preizkusil tudi kot pevec.
Ritem kitaro je igral Jelko Jurkovič, pomembno vlogo pa je imel tudi Jože Galič, inštrumentalist in humorist ansambla, ki je s svojo odrsko prisotnostjo skrbel za sproščeno vzdušje. V tem obdobju so posneli malo ploščo Ohcet, pri kateri sta sodelovala pevka Ivanka Kadenšek - Došler ter vokalni kvartet Vasovalci. V sodelovanju z urednikom Marjanom Staretom so v studiu posneli samostojno televizijsko oddajo, ki so jo za to priložnost okrasili s kopicami savinjskih hmeljevk. »Res smo bili uspešni! Nikoli pozneje z nobenim ansamblom nisem igral ali pel pred približno 50.000 poslušalci na velikanskem trgu. Žatecká dočesná, hmeljarski praznik v takratnem češkoslovaškem mestu Žatec, pobratenem z našim Žalcem, je bil nepozaben. Dogajalo se je avgusta 1974,« je za Nedeljski dnevnik povedal Jože Galič. Leta 1975 so z Anko Hribovšek, Jožetom Galičem in vokalnim kvartetom v studiu Helidon posneli veliko ploščo in kaseto Srebrni jubilej, ki so ju predstavili tudi v televizijski oddaji.
Ansambel Borisa Terglava je bil redni gost številnih radijskih in televizijskih oddaj, med drugim Četrtkovih večerov in Koncertov iz naših krajev, nastopal pa je tudi na velikih prireditvah: Pivo in cvetje v Laškem, Flosarski bal na Ljubnem, Hmeljarski likof v Braslovčah ter v Hali Tivoli na prireditvi Glasba ne pozna meja.
Gostovanja po svetu
Glasbena zasedba je veliko nastopala doma in v tujini – igrali so v Švici, Italiji, Nemčiji in Avstriji ter gostovali po številnih krajih nekdanje Jugoslavije, kjer so poslušalcem predstavljali slovenske domače viže. Večino besedil in melodij je napisal Boris Terglav, nekaj skladb in besedil pa so prispevali tudi drugi avtorji. Ansambel Borisa Terglava je prenehal delovati leta 1980, vendar glasbena pot članov zasedbe s tem ni ugasnila. Ustvarjanje so nadaljevali v skupini Savinjskih sedem in s tem ohranili bogato glasbeno dediščino, ki še danes predstavlja pomemben del slovenske narodnozabavne zgodovine. Ob koncu pogovora je Boris Terglav, ki bo aprila dopolnil 87 let, za Nedeljski dnevnik povedal, da je še vedno glasbeno aktiven. Je stalni član Vitezov polk in valčkov, ansambla, v katerem igrajo glasbeniki z dolgoletnimi izkušnjami, ki že desetletja, nekateri pa celo več kot pol stoletja, delujejo na glasbenem področju. Združujeta jih veselje do skupnega muziciranja ter globoka predanost narodnozabavni glasbi.
