Po vsakih volitvah se nam zdi, da se vse skupaj že nekoliko predolgo vleče.
Naj vas potolažim, da tudi pred 34 leti, po volitvah, ki so bile decembra 1992, ko je koalicijo in vlado sestavljal dr. Janez Drnovšek, ni bilo ne dosti hitreje ne veliko bolje. Vleklo se je in vleklo, zlasti »pikapolonice« oziroma demokrati (Kacin, Bavčar, Rupel, Omerza, Ljerka) so bili tako živčni, da se je kar iskrilo. Tik pred volitvami so objavili celostranski oglas, na katerem so strašili ljudi s koalicijo LDS-SKD (Slovenski krščanski demokrati). Tudi zaradi tega so jim volilci prisodili tako malo glasov, da so komaj zlezli v parlament. Nato so vseeno upali, da jih bo Drnovšek povabil v vlado. A jih ni.
Da ne bom le našteval, poglejmo, kako je dogajanja spremljal šaljivec, ki se zdaj spominja tistih časov. Takole je bilo:
-
Po televiziji so nazorno narisali, kam veter piha, in sem si rekel: »Hojla, Dore, trenutek je pravi!« Ter sem planil v domačo oštarijo.
Bil je res že skrajni čas, od volilnega golaža me je že zgaga pekla. Tisti, ki so veseli, se zdaj zalivajo, da jim duše ne bi zagorele, potrti pač namakajo žalost, da se jim malo razredči in razmehča. Razmočeno tugo človek namreč lahko lažje prebavi, to je menda zdaj že dokazano!
Stopim torej v gostilno in kaj vidim: družbo zmagovitih liberalcev. To bo še veselo!
»Živeli, ki ste potolkli vse sovrage. Pomagal bi vam proslavljati, če mi daste kakšno stekleno orodje v roke!« sem lopnil prvega po rami.
Kozarec so mi resda dali, veseli pa niso bili videti. Krivo je najbrž vino, včasih se katero tudi spridi.
»Zdaj ste pa ugnali, Peterleta, ki vam je razžiral jetra!« sem jim spodbudno kimal. In spet nič.
-
Dobro, grem pač v drugo izbo, kjer se kujajo poraženci. Gotovo snujejo načrte, kako bodo nagajali Drnovšku – tu jim rade volje prodam izkušnje. Dva ukora sem prislužil v šoli; kdor bo mene poslušal, bo znal tako razgrajati, da bo v parlamentu kar po žveplu smrdelo.
A so se tudi tu vljudno zahvalili za mojo družbo, čeprav sem dvakrat zaklical, da je treba Janeza namočiti v špirit. Te domislice sem se naučil na nogometnem stadionu – to je baš učilnica lepih manir.
Potem me je gostilničar za rokav odvlekel v kot in mi razložil, da bo koalicija. Če bom dosti izzival, je rekel, bom zagotovo tepen, in to v stereo tehniki. Z leve in z desne. Na gobec!
Lepa reč. Politika je menda res učenost, ki jo človek lahko zoblje po malem vse življenje, a se ne bo nikoli nasitil. Sosed Srečko se mi je kar zasmilil: volil je namreč liberalce. In sicer samo zato, je robantil, da ne bo gledal tiste Peterletove brade. Pa še kako jo bo gledal!
-
Koalicijo je Drnovšek naposled le sestavil. V srečni družinici so bile stranke LDS, SKD, ZLSD, SDSS (Pučnikovi socialni demokrati, Janez Janša je postal obrambni minister!). Mimogrede: vladna prisega se je zgodila šele 50 dni po volitvah. Leta 1996 pa celo 110 dni po volilni nedelji!
Leta 1994 so se demokrati pridružili LDS in niso bili več tako tečni, razen Dimitrija Rupla. Ta si je za nagrado zaželel, da bi bil župan Ljubljane – Drnovškova zlata ribica mu je ustregla. Nekako na polovici mandata si je premislil in hotel v ZDA za ambasadorja. Ribica mu je ugodila že v drugo. Potem je toliko časa tečnaril, da ga je leta 2000, ko je ponovno zmagala LDS, Drnovšek posadil za zunanjega ministra. Ah, ta Dimitrij, kaj?
-
Zdaj bo verjetno povsem drugače, kajne?
