Ameriška filmska industrija je obsedena sama s sabo, kar je razvidno iz tega, da Hollywood vsakih nekaj let servira nov film o tegobah ustvarjalcev, ki so se že proslavili, ali pa si za to še prizadevajo. Filmi, ki portretirajo Hollywood, so pri občinstvu običajno dobro sprejeti, saj dajejo vtis, da ponujajo vpogled v zakulisje sveta blišča in zabave. Priljubljenost takšnih filmov (v zadnjem desetletju smo med drugimi dobili Deželo La La (2016), Bilo je nekoč v Hollywoodu (2019), Babilon (2022) in Fabelmanovi (2022)) gre pripisovati tudi temu, da Hollywood z njimi prodaja dostopnost sanj. Nemalokrat ti filmi spremljajo like, ki so nesrečni in revni, nato pa se jim nasmehne sreča, nekdo jih opazi in vrata v svet šovbiznisa se jim na stežaj odprejo. Seveda ni vse rožnato, kar ti filmi še posebej radi poudarijo.
Formula za uspeh
Filmi na to vižo so stari skoraj toliko kot sama filmska industrija. Že v dobi nemega filma so nastajali filmi o slehernikih, ki jim je uspela pot od trnja do zvezd. Za prvega neposrednega predhodnika uspešnice Zvezda je rojena (A Star is Born) pa velja film Kakšna je cena Hollywooda (What Price Hollywood) iz leta 1932. Film z delovnim naslovom Resnica o Hollywoodu pripoveduje zgodbo ambiciozne natakarice, ki sanja o tem, da bi postala filmska zvezda. Ko nekega dne v restavracijo pride precej okajen režiser, snidenje naznanja začetek uresničevanja njenih sanj: filmar jo opazi in ji ponudi vlogo v filmu, ta postane velika uspešnica, mladenkin nenadni uspeh pa sovpade z zatonom kariere njenega mentorja, ki se vse bolj vdaja alkoholu. Zgodba z žalostnim koncem je navdušila občinstvo, producent David O. Selznick pa je na krilih uspeha takoj začel snovati nov film po isti formuli. Vplivni filmar, ki je bil znan po tem, da dobre ideje ne izpusti iz rok, dokler iz nje ne iztisne zadnjega dolarja, je le pet let pozneje svetu ponudil novo različico iste zgodbe, tokrat z naslovom Zvezda je rojena. Podeželanko, ki hlepi po zvezdništvu, je upodobila Janet Gaynor, malce odcvetelega zvezdnika z alkoholno odvisnostjo pa Fredric March. Scenarij je skoraj na las enak tistemu iz Kakšna je cena Hollywooda, kar gledalcev ni motilo. Film o kariernem vzponu mlade igralke in sočasnem propadu uveljavljenega igralca, ki ji je pomagal prodreti na sceno, je obveljal za veliko uspešnico in prejel dva oskarja.
Po poldrugem desetletju so v Hollywoodu ocenili, da je dozorel čas za novo verzijo iste zgodbe. Režijo je prevzel legendarni George Cukor, ki je podpisal tudi film Kakšna je cena Hollywooda, v glavnih vlogah pa sta zaigrala superzvezdnica Judy Garland in James Mason. Zgodbo so tokrat preoblikovali v muzikal, razen tega pa je v osnovi ostala zelo podobna izvirniku. Garlandova je igrala pevko, ki po naključju spozna slavnega starejšega igralca, ki ji odpre vrata v svet filmske produkcije. Na vrhuncu slave se poročita, čemur sledi kalvarija. Ko ona osvoji oskarja, se on nemarno napije in jo pred vsemi poniža, nezmožen sprejeti dejstvo, da je uspešnejša od njega. Tudi tokrat ima zgodba žalosten konec, kar gledalcev še zdaleč ni zmotilo. Film je obveljal za eno večjih uspešnic leta 1954, čeprav zaradi visokih stroškov snemanja ni zaslužil prav veliko.
Selitev na glasbene odre
Leta 1976 je na vrsto, da upodobi slave željno mladenko, prišla Barbra Streisand. Takrat jih je imela že 34 in je imela v vitrini že številne nagrade tako za pevske kot igralske dosežke, a zgodba revnega dekleta, ki sanjari o slavi, ji ni bila tuja. Že kot osnovnošolka, ko je odraščala v pomanjkanju, je sanjala o tem, da bo nekoč znana in slavna. Najbolj je hlepela po tem, da bi nastopala v filmih, kar se ji je naposled uresničilo. Za njen najbolj znani film velja prav Zvezda je rojena, v katerem ni igrala zgolj glavne vloge, pač pa je imela kot izvršna producentka večino niti v svojih rokah. Režijo je prevzel Frank Pierson, ki je poleg Johna Gregoryja Dunna in Joan Didion tudi soavtor scenarija. Ta različica že znane zgodbe je ponudila nekaj drobnih sprememb: namesto filmskih studiev in avdicij so bili tokrat v ospredju razprodani stadioni, namesto igralskih ambicij ima glavni lik osupljiv pevski talent, odvisnosti od alkohola pa se je pridružila mešanica vsega, kar se je v sedemdesetih konzumiralo v zakulisju velikih koncertov.
Težavno sodelovanje
Že od začetka je bilo jasno, da bo glavno vlogo odigrala Streisandova, precej bolj pa se je zatikalo pri iskanju igralca za glavno moško vlogo. Streisandova si je zamislila, da bi bil Elvis Presley sijajna izbira, s čimer se je strinjal tudi sam kralj rokenrola. Zapletlo se je, ko je zloglasni Elvisov menedžer postavil svoje pogoje: Elvis bi moral biti na plakatih naveden nad Streisandovo, in ne ob njej, za sodelovanje pa je zahteval tudi precej večji honorar. V resnici je vsemu skupaj nasprotoval že zato, ker se mu ni zdelo pametno, da bi Elvis nastopil v vlogi alkoholika. Presley je bil sicer v času teh pogovorov že globoko v odvisnosti od opiatov, imel je težave s prekomerno težo, njegovi karieri pa ni kazalo najbolje – upoštevaje vse to ni težko razumeti, zakaj se je zdel idealen za vlogo. Ko je postalo jasno, da bo treba najti nekoga drugega, je začelo krožiti več predlogov, med njimi naj bi bila tudi Neil Diamond in Marlon Brando. Vlogo je naposled dobil country glasbenik Kris Kristofferson. Snemanje naj bi bilo tako zanj kot za Streisandovo precej naporno. Ona je kot producentka in perfekcionistka bdela nad vsako podrobnostjo, kar ni najbolje funkcioniralo z njegovo flegmatično naravo. »Snemanje z Barbro Streisand je izkušnja, ki bi me lahko trajno ozdravila želje po igranju v filmih,« je izjavil po snemanju, a tudi dodal, da oba gojita veliko spoštovanja drug do drugega.
Film je doživel premiero sredi decembra 1976 in med kritiki naletel na dokaj mlačen odziv. Mnogi so izražali nerazumevanje nad vnovično reciklažo že znane zgodbe, nekateri pa so Streisandovi zamerili njeno vseprisotnost ter film oklicali za produkt njene nečimrnosti in obsedenosti same s seboj. Dosti bolje je ni odnesel niti Kristofferson, za katerega so pisali, da ves čas v filmu daje vtis, da mu je neznansko dolgčas. Čeprav so bile kritike precej neusmiljene, je bilo vsem skupno, da se niso mogle izogniti pohvalam na račun glasbe in pevskega talenta Barbre Streisand. Album s filmsko glasbo se je prodajal v milijonih, več skladb iz filma je za več tednov zavzelo vrhove glasbenih lestvic, pesem Evergreen pa je na podelitvi oskarjev obveljala za najboljšo. V nasprotju s filmskimi kritiki so gledalci film vzljubili. Zvezda je rojena je namreč iz šestmilijonskega proračuna ustvaril okoli 80 milijonov dolarjev zaslužka. Novo adaptacijo že večkrat videne zgodbe je Hollywood gledalcem serviral 42 let kasneje, leta 2018, ko sta v glavnih vlogah nastopila Bradley Cooper in Lady Gaga.
