»Nekaj sije v nas, ljudeh, ne ugibajmo, zakaj, le da vsem lepo je.«
Skladbe, ki jih poje pevec skupine Siddharta, jaz sicer bolj težko razumem, ampak tudi tisto, česar ne kapiram, se res lepo sliši.
V časopisu sem zadnjič prebral naslov: »V Sloveniji še nikoli nismo bili tako zadovoljni«. Tako je ugotovila raziskava javnega mnenja Eurobarometer. Med članicami Evropske unije je več zadovoljnih s svojim življenjem v teh časih le še na Danskem. Juhej!
Če mene vprašate, jaz takšnih »zadovoljnih Kranjcev«, to sem si sposodil od Valentina Vodnika, kar veliko skorajda osebno poznam.
No, ne čisto osebno; srečujem jih na cesti, v trgovinah, gostilnah in še kje. Saj ni čudno. Že gospod Valentin je v svojem Dramilu napisal: »Sloven'c, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava …«
Ja, seveda.
-
Se pravi, odkar sem zaposlen na pokojninskem zavodu, me včasih prevevajo čudni občutki. Zdaj imava z ženo privilegij, da se lahko voziva v mesto ali iz njega ob urah, ko se vsi drugi že ali še pridno sklanjajo nad pisalnimi mizami, se upogibajo pred šefi in tako dalje. Takole je: vsepovsod kolone! Gori, doli in še kje vmes.
Zadnjič sva krenila k zdravniku. Malo po deveti uri zjutraj sva se komaj uvrstila v čredico, ki se je valila proti mestu. Videti je bilo, da omenjeni sodržavljani zelo hitijo. Jaz jih razumem: še malo, pa bodo zamudili malico in kavico. Takole sva z milo soprogo razmišljala, kajti v avtih ni bilo prav dosti sivolasih penzionistov, kakršna sva midva. No, žena ni sivolasa, še zdaleč ne. Več pa ne povem!
Ko se nato vračava proti naši zasanjani vasici, spet srečujeva štirikolesne vrste. Aja, sem godrnjal, zdaj hitijo v službico, da se odštempljajo, kot se šika. Saj niso menda vsi ortopedi s klinike, ki jim je v času kovida kartice ustrežljivo registriral kar varnostnik?
Pa kje so vendar ti pridni Slovenci, lepo prosim? Pa menda niso vsi samo člani Pečečnikovega kluba? Morda državni uradniki, kakršna je bila gospodična, s katero se je naša soseda nekoč zaklepetala v kavarni? Priznala je, da mora dopoldne pod nujno skočiti na Ljubljanski grad, ker ji je v pisarni tako puščobno, da včasih kar zadremlje. Revica!
-
V neki reviji, namenjeni menedžerjem, slava jim!, je gospa iz globalne svetovalne družbe, ki streže velikim svetovnim korporacijam, takole potarnala: »Nismo samo samozadostni, tudi preveč komot smo. Že vse življenje poslušam, kako priden narod smo, ampak ob pol treh so že kolone na cesti. Pa polne kavarne ves dan. V tujini delajo do petih, šestih popoldne, ne glede na to, ali v podjetjih ali za državo.«
Ja, saj tako tudi jaz pravim. Pa nisem v »globalni« firmi, marveč penzionist s hribov. Kot je napisal znani pesnik, me pač kmečka pamet ni ravno zanemarjala …
Kaj šele mojega prijatelja, ki pogosto rajža po Kitajski. Pravi, da so ga tam sogovorniki resno spraševali, kako si mi v Evropi predstavljamo, da bomo živeli, ne da bi delali. Po njihovem mnenju smo namreč postali blazni lenuhi.
Eh, Kitajci! Kaj pa oni vedo, recimo, o nas in o našem klenem značaju?
Ljudje, ki so živeli pod staro Avstrijo, so se naučili reda ter marljive poslušnosti. Tistim pod Ogrsko so dopovedovali, da morajo ponižno ubogati veljake. Rojaki, ki jim je usodo krojila italijanska oblast, so morali znati prelisičiti pokvarjeno birokracijo, predvsem pa se boriti za svoj jezik.
Mi smo od vseh nekaj podedovali. Če se je le dalo, bolj traparije kot modrosti.
Kaj bomo poslušali Kitajce? Pojma nimajo, kdo so »trubači« in kdo »harmonikarji«. In najbrž še slišali niso za najbolj bedast navijaški slogan vseh časov: »Kdor ne skače, ni Sloven'c!«
Ja, nekaj res sije v nas … Hej, hej, hej!
