Kot kaže, New York pred petdesetimi leti res ni bil kraj, ki bi očaral s svojo karizmo ali urejenostjo. Če vprašate filmarje, je bilo mesto v sedemdesetih tako zanikrno, umazano in nevarno, da si je prislužilo osrednjo vlogo v nekaterih najbolj znanih filmih te dobe. Poleg uspešnic Francoska zveza (The French Connection, 1971), Serpico (1973), Pasje popoldne (Dog Day Afternoon, 1975) in klasike Taksist, ki je na teh straneh doživela predstavitev prejšnji teden, je New York s svojo takratno zanemarjenostjo in nasilnostjo eden od protagonistov tudi v filmu Maratonec (Marathon Man). Gre za še eno uspešnico iz leta 1976, ki sicer ni dosegla slovesa Taksista, a jo mnogi filmski poznavalci umeščajo med najboljše filmske trilerje. Maratonec je z zgodbo o študentu, ki se nehote zaplete v mrežo nacističnih vojnih zločincev in ameriških vladnih agentov, ob izidu precej navdušil. To se je odrazilo v oskarjevski nominaciji (Laurence Olivier za stransko vlogo) in zelo solidnem finančnem izkupičku (okoli 22 milijonov dolarjev). Film ne skopari s prizori nasilja, kar je nekatere gledalce in kritike zmotilo, a so bili v večini tisti, ki so se strinjali, da takšne zgodbe ne moreš povedati na drugačen način.
Judovsko bogastvo
Za predstavo vzdušja v filmu Maratonec si je treba zamisliti okoliščine, ki so tako nevarne, da nad njimi roke dvigneta tako CIA kot FBI. Gre za svet, v katerem se nacistični zločinec desetletja po drugi svetovni vojni oklepa med holokavstom nagrabljenega bogastva. V središču zgodbe je sicer lik študenta zgodovine z imenom Thomas Levy - Babe (Dustin Hoffman), ki je tiste sorte človek, ki s tekom razrešuje psihološke travme. Njegovo življenje se usodno zaplete, ko v New York pride Christian Szell (Laurence Olivier), nekdanji nacistični zobozdravnik, ki je svojčas v Auschwitzu Judom izdiral zlate zobe. Nekateri med njimi so imeli v zobeh in zobnih protezah skrite tudi diamante, s čimer si je Szell ustvaril ogromno bogastvo.
Navadnim smrtnikom je to težko razumeti, toda tisti, ki sedijo na velikem bogastvu, radi tarnajo o vseprežemajočem strahu, da bi to premoženje na lepem izginilo. To je eden od motivov filma Maratonec, ki med drugim tematizira Szellovo paniko ob misli na to, da mu bi lahko kdo ukradel diamante. Ko v nenavadni prometni nesreči umre njegov brat, ki je sodeloval pri zločinskem bogatenju, Szella zajame huda paranoja. Prepričan, da so ga izdali kurirji, začne neusmiljeno odstranjevati vse, ki vedo za njegov zaklad. Na tej točki se njegova zgodba poveže z zgodbo prej omenjenega študenta, saj je med »odstranjenimi« tudi Babov brat Doc (Roy Scheider), ki je delal kot dvojni agent in sodeloval s Szellom. Ko ga ta smrtno rani, se zateče k bratu in umre, Szell pa se nato znese nad Babom, saj je prepričan, da mu je Doc pred smrtjo povedal vse o ukradenih diamantih.
Zobozdravniška nočna mora
Film nato postreže z nekaj izredno prepričljivimi prizori mučenja, ki si jih je nedvomno zamislil nekdo z zelo resnim strahom pred zobozdravnikom. Szell namreč ugrabi Baba in ga skuša z mučenjem pripraviti do tega, da bi mu izdal, kaj mu je brat Doc pred smrtjo povedal o diamantih. V umazanem stanovanju ga priveže na stol in mu brez anestezije vrta v zdrave zobe. Ob tem nenehno zastavlja vprašanje, »ali je varno«, in s tem povečuje tesnobo ter paniko tako pri nemočnem Babu kot pri zaprepadenem gledalcu. Zobozdravniška nočna mora se zaključi zahvaljujoč Babovi maratonski vzdržljivosti: ko mu uspe pobegniti, teče in se ne ustavlja.
V nadaljevanju filma se potrdi, da so vsi razen Baba igrali dvojno igro: študentka Elsa (Marthe Keller), s katero se je dobival, je bila nastavljena, nepošten pa je bil tudi Docov prijatelj Janeway (William Devane). Tik pred končnim obračunom, ki se zgodi v newyorškem Centralnem parku, se Szell odpravi v judovsko četrt, imenovano tudi Diamond District, kjer ga prepoznajo preživeli taboriščniki. Uspe mu pobegniti, za konec, kakršnega si zločinec njegovega kova zasluži, pa poskrbi Babe, ki se tako iz študenta, ki rad teče, prelevi v maščevalca.
Scenaristični spori
Maratonec je nastal kot adaptacija romana z enakim naslovom znanega pisatelja Williama Goldmana, ki je v tistem času že imel sloves pisca, po čigar delih se snema dobre filme. Je namreč avtor scenarijev za uspešnici Butch Cassidy in Sundance Kid (1969) ter Vsi predsednikovi možje (1976). Za pripravo scenarija za Maratonca so mu plačali pol milijona dolarjev (danes bi to pomenilo dobre tri milijone dolarjev), a nato precej posegali v njegovo delo in marsikaj spremenili, kar je povzročilo kar nekaj slabe volje. Konec romana in filma se tako precej razlikujeta, menda predvsem na pobudo Dustina Hoffmana. Slednjega je za glavno vlogo izbral režiser John Schlesinger (znan po filmih Polnočni kavboj, Krvava nedelja in Darling), čeprav si je sprva želel Ala Pacina. Glede vloge glavnega zlikovca ni bilo nobenega dvoma: vsi vpleteni so si v vlogi nacističnega zobozdravnika predstavljali zgolj legendarnega Laurencea Oliviera. Zapletlo se je, ker je 68-letni igralec bolehal za rakom, zato ga filmski studio zaradi tveganja, da med snemanjem umre, ni hotel najeti. Z veliko pregovarjanja so posel nato vendarle sklenili, Olivier pa ne le da je kljub močnim zdravilom vrhunsko opravil svoje delo, pač pa je tudi premagal bolezen in živel še 13 let.
»Zakaj pa ne poskusiš igrati?«
Po eni od anekdot s snemanja Maratonca se je Laurence Olivier ponorčeval iz metodične igre, za katero je značilno, da si igralci močno prizadevajo resnično čutiti, kar čutijo liki, ki jih upodabljajo. Za enega od pionirjev tovrstne igre velja Marlon Brando, med igralce, ki se dela lotevajo na tak način, pa se uvrščajo tudi Robert De Niro, Al Pacino in mnogi drugi, med njimi tudi Dustin Hoffman. Ko se je pripravljal na snemanje prizora v Maratoncu, v katerem je njegov lik Babe buden že več dni, je tudi sam bedel toliko časa. Prav tako poskrbel, da je bil v vseh prizorih, v katerih je bil Babe po teku zadihan, tudi sam zares brez sape. Ko je to povedal Olivieru, ga je ta vprašal: »Moj dragi fant, zakaj pa preprosto ne poskusiš igrati?« Hoffman je sicer kasneje razlagal, da se je Olivier šalil, a anekdota, ki osvetljuje dva zelo različna pristopa k igralskemu poklicu, se je medtem že močno razširila. Kljub različnim načinom igre sta oba glavna igralca drug do drugega gojila veliko spoštovanje, kritiki pa se lepe besede namenjali obema.
