Pred kratkim smo med nogometnimi članki na spletu naleteli tudi na analitičnega, v katerem so avtorji izpostavili, kako zelo se je nogometna igra spremenila v zadnjih dveh desetletjih. Tako so omenili negativen vpliv vedno večjega števila podaj, s katerimi dandanes poskušajo soigralca spraviti v ugoden položaj za dosego zadetka. Analitiki so poudarili, da je tudi zaradi tega vedno manj tako golov kot poskusov neposrednih strelov na gol iz prostih strelov ter predvsem – preigravanj. Ta so postala skorajda izgubljena umetnost, saj tudi, ko nekdo poskuša z žogo sam mimo nasprotnikovega igralca, to stori skorajda izključno s surovo močjo in hitrostjo. In če smo nostalgični: nekdaj so bili najbolj cenjeni prav nogometaši, ki so nasprotnika preigrali na mestu, izvedli kakšno vragolijo z žogo in šele nato nadaljevali resno igro.
Kot zadnja prava, nostalgična driblerja na najvišji ravni so izpostavili brazilska zvezdnika Robinha in Ronaldinha. A driblanje ni njuna edina stična točka. Obema je namreč skupno tudi to, da sta se, iz sicer povsem različnih razlogov, znašla za zapahi. Ronaldinho sicer za krajši čas in je že zdavnaj na prostosti, Robinho pa v rodni Braziliji prestaja daljšo kazen zaradi spolnega napada v Italiji, ki ga je zagrešil, ko je tam igral za Milan. Prav pred časom so ga v zaporu po daljšem času obiskali tudi predstavniki medijev, ki so želeli izbrskati kakšno pikantno podrobnost, a so ugotovili, da je Robinho precej običajen zapornik. Povsem drugače, kot je bil Ronaldinho, ki je pred leti v zaporu v Paragvaju zaradi ponarejenih dokumentov preživel 33 dni, v tem času pa nase opozoril – z nogometnimi vragolijami. Že kmalu po prihodu v arest je namreč sodeloval na zaporniškem nogometnem turnirju, ki ga je njegova ekipa tudi osvojila. Seveda je v finalu ob zmagi z 11:2 sodeloval pri vseh golih. Dosegel jih je namreč 5 in prispeval še 6 podaj, za nagrado pa so si s soigralci razdelili 16-kilogramskega prašiča na žaru.
Zapor človeka spremeni
Robinho v zaporu Tremembé v zvezni državi Sao Paulo devetletno zaporno kazen, izrečeno na podlagi pravnomočne obsodbe italijanskega sodišča zaradi sodelovanja v skupinskem posilstvu leta 2013 v Milanu (kazen služi doma, ker Brazilija svojih državljanov ne izroča), prestaja bolj mirno. V intervjuju, ki ga je pred kratkim objavil beIN Sports, je prvič pokomentiral, kako je videti življenje, ko izginejo polne tribune, milijonske pogodbe in status zvezdnika. »Veliko ljudi misli, da imam tukaj ugodnosti. Da živim drugače. To ni res. Jem isto hrano kot vsi, spim v isti celici, nosim ista oblačila. Tukaj nisem nogometaš. Tukaj sem zapornik,« je dejal in dodal, da je njegov dan sestavljen iz stroge rutine: dela in izobraževalnih programov, igranje nogometa pa vendarle ostaja, a le za krajši čas ob koncih tedna. »Nogomet igram ob nedeljah. Takrat se za eno uro spomnim starega življenja. Potem se vrata spet zaprejo,« je povedal Robinho, ki sicer še naprej vztraja pri tem, da ni kriv očitanega kaznivega dejanja, in trdi, da je bil obsojen na podlagi nepravičnega postopka. »Plačujem ceno za nekaj, česar nisem storil,« je dejal, a hkrati priznal, da zapor človeka spremeni ne glede na to, ali se čuti krivega ali ne. »Zapor ti vzame nadzor. Nauči te čakati. In če nisi močan v glavi, te zlomi.«
Ko smo omenili Ronaldinha in Robinha med slovitimi brazilskimi nogometnimi zaporniki, ne moremo niti mimo nekdanjega člana (med drugim) Seville, Barcelone, Juventusa in PSG Danija Alvesa. Nogometaš, od katerega je več klubskih in reprezentančnih lovorik osvojil zgolj Lionel Messi, je bil v Španiji prav tako obsojen zaradi spolnega napada, a so ga nato po nekaj časa ob plačilu varščine v višini milijon evrov izpustili, kljub temu pa proces še ni zaključen, saj je zadeva zdaj na španskem vrhovnem sodišču. Je pa zdaj na prostosti postal (še bolj) globoko veren in se spreobrnil v evangeličanskega pridigarja ter se označuje za učenca Jezusa Kristusa, pred dnevi pa je postal tudi solastnik portugalskega nogometnega tretjeligaša Sporting clube São João de Ver.
Svoboda kot privilegij
Jasno pa se med športnimi zaporniki niso znašli zgolj nogometaši. Morda najbolj šokantna športno-zaporniška zgodba pripada južnoafriškemu paraolimpijcu Oscarju Pistoriusu, ki je leta 2013 v svojem domu ustrelil in ubil partnerico Reevo Steenkamp. Po letih sodnih pritožb je bil zaradi umora pravnomočno obsojen na dolgoletno zaporno kazen, v sodnih dokumentih in poročilih zaporniške komisije pa je večkrat izrazil obžalovanje. »Ni dneva, ko ne bi razmišljal o tem, kaj sem storil. Vsak dan znova živim s tem,« je zapisal med drugim. Leta 2024 so ga izpustili, a pod številnimi pogoji, ki se bodo iztekli leta 2029.
V ZDA sta v zadnjih desetletjih najbolj odmevala primera Mika Tysona in O. J. Simpsona. Eden najboljših in najbolj karizmatičnih boksarjev vseh časov je bil leta 1992 zaradi posilstva obsojen na šest let zapora, odslužil je približno tri. »Zapor me ni naredil boljšega človeka. Pokazal mi je, kako slab sem bil. Tam ni pomembno, kdo si bil v ringu. Tam si samo še ena številka,« je o času za zapahi povedal kasneje. O. J. Simpson, nekdanji igralec ameriškega nogometa, ki je umrl leta 2024, pa je bil leta 1995 na začudenje mnogih oproščen umora svoje nekdanje žene in njenega prijatelja. Njegov primer je postal simbol razprave o slavi, rasi, pravici in odgovornosti, a je kasneje vseeno pristal v zaporu zaradi oboroženega ropa in ugrabitve. »Zapor te nauči, da je svoboda privilegij, ne samoumevna pravica,« je povedal kasneje.
Morda še bolj mračen je primer Javarisa Crittentona, nekdanjega košarkarja v ligi NBA, ki je bil obsojen na 23 let zapora zaradi umora mlade ženske leta 2011. Njegova pot iz lige v zapor je bila hitra in neizprosna, v sodnih dokumentih pa je kasneje zapisal, da je »naredil vrsto napačnih odločitev, ker je mislil, da je nedotakljiv«. Kazen so mu kasneje znižali na deset let, zapor pa je zapustil aprila 2023.
