Slovenski kitarski virtuoz Mak Grgić znova potrjuje, da lahko najboljša glasba preseže žanre, meje in celine. Z najnovejšo dvojno nominacijo za nagrado grammy vstopa v zgodovino kot največkrat nominirani slovenski glasbenik vseh časov. Njegov konceptualni album Slavic sessions, ustvarjen v duetu s poljskim kitaristom Mateuszem Kowalskim, se poteguje za priznanje v kategoriji best chamber music/small ensemble performance, nominiran pa je tudi za svojo produkcijsko in skladateljsko vlogo pri albumu Buddy's magic tree house rap umetnika Mega Rana.
Lahko sploh še minejo kakšni grammyji brez vas?
»Lahko, seveda! Imam srečo, da vsako leto ustvarim kakšen projekt, ki pritegne pozornost strokovne javnosti, denimo Recording Academy. Letos je to duet slovanskih napevov – od Chopina in Dvořáka do Pasiecznega in Tadića – ki sem ga posnel z vrhunskim poljskim klasičnim kitaristom Mateuszem Kowalskim. Album nosi naslov Slavic sessions. Posegel sem tudi v nekoliko drugačne vode: kot producent in skladatelj sem sodeloval pri albumu prijatelja, hiphop umetnika Mega Rana, z naslovom Buddy's magic tree house. Tako da imam letos kar dve nominaciji, skupno pa že pet!«
Kaj je pripeljalo do sodelovanja s Kowalskim?
»Precej spontano. Pred leti sem zasnoval in vodil platformo EuroStrings, ki je delovala kot skupna mreža 25 držav EU, osredotočena na kitarske festivale, izobraževanje javnosti o klasični glasbi ter podporo in kroženje mladih talentov. Eden izmed njih je bil tudi Mateusz. Njegova glasbena izraznost me je izredno pritegnila, zato sem mu nekaj let kasneje predlagal, da ustvariva skupni projekt. Res je, da je bil projekt zasnovan precej na hitro, saj živiva na popolnoma različnih koncih sveta, jaz v ZDA, on na Poljskem, a sva se naslonila na svoje skupno slovansko kulturno izročilo.«
Na kakšen način se odločate za sodelovanja? Kdo je večkrat pobudnik, vi ali druga stran?
»Sodelovanja običajno nastanejo spontano. Skozi potovanja, prijateljstva in projekte se rojevajo ideje, ki se nato, če je prava energija, razvijejo v nekaj konkretnega – včasih pa tudi ne! V tem primeru sem bil pobudnik jaz, pogosto pa se zgodi, kot pri že omenjenem albumu hiphop umetnika Mega Rana, da sem k projektu neposredno povabljen.«
S kom bi si še želeli sodelovati?
»Seznam je pravzaprav neskončen! Trenutno se veliko ukvarjam z naročili koncertov za klasično kitaro in orkester, kar je tudi področje, v katero trenutno usmerjam največ energije. Veselim se sodelovanja z našimi skladatelji Vitom Žurajem, Anžetom Rozmanom in izredno priljubljenim Austinom Wintoryjem, ki je komponiral za svetovno znane videoigre, kot so Journey, Minecraft in druge. Želim si tudi nekoliko resnejši izlet v neklasične žanre. Če bo čas, seveda.«
Kljub temu da že vrsto let živite v ZDA, dosti nastopate tudi pri nas. Zakaj je to tako pomembno za vas?
»Sodelovanje z glasbenimi institucijami ter z glasbeniki, skladatelji, snemalci, producenti in drugimi ustvarjalci je zame pomembno že zaradi ohranjanja kulturne in narodnostne zavesti. Predstavlja mi tudi vez z domom – del moje identitete se ohranja prav skozi takšna sodelovanja. Poleg tega je v Sloveniji izredno veliko vrhunskega talenta, zato se mi zdi škoda, da se prijateljstva in vezi, ki so nastajali skozi leta delovanja, ne bi nadaljevali. Talent in povezanost z domom sta glavni vodili, zaradi katerih se vedno znova vračam.«
Kdaj in kje vas bomo lahko slišali oziroma videli naslednjič?
»Naslednjič bom v Sloveniji nastopal v okviru novega ansambla Dolce Garbo, ki ga organizira Tomislav Čizmić. Gre za ansambel, kjer bomo priljubljene arije z vsega sveta predstavili v nekoliko bolj eklektični zasedbi, torej ne povsem klasični. Koncerti bodo januarja v Ljubljani v Cvetličarni in v Zagrebu. Poleti pa bom imel z Mateuszem Kowalskim mini turnejo, kjer bova predstavljala svoj album Slavic sessions. Termini bodo objavljeni na moji spletni strani makgrgic.com.«
Glede na vedno polne dvorane ima klasična kitara pred seboj očitno še zelo lepo prihodnost. Kaj je vas navdušilo pri njej?
»Moja pot h kitari ni bila tradicionalna v smislu, da bi me v glasbeno izvajanje pritegnilo kaj posebnega. Kot najstnik sem se nekega večera sprehajal z očetom po soseski in pot naju je popeljala mimo glasbene šole, kjer so ravno potekale avdicije. Oče je predlagal, da se preizkusim, in sprejeli so me. On je izbral kitaro kot praktičen inštrument – ni preglasen, ni predrag. Doma smo imeli malo prostora, veliko nas je živelo v majhnem stanovanju, zato je bila kitara pač najbolj smiselna izbira. Povezanost s kitaro pa sem gradil skozi leta. Postajal sem vedno bolj predan in nekako je en korak vodil v drugega. Zdaj sem v tem že 25 let.«
Kolikokrat na dan zdaj vadite?
»Danes pravzaprav ne vadim več toliko, mogoče pol ure na dan, predvsem za ohranjanje kondicije. Kot študent pa sem vadil tudi šest ali sedem ur na dan.«
Kateri je bil najbolj nenavaden kraj, na katerem ste vadili?
»To je prav smešna zgodba. V srednji šoli je bilo zame zelo pomembno, da me zvok med vadbo navdihuje, in to sem najbolje dosegel v prostorih z dobro akustiko. Zato sem ogromno časa preživel v kopalnici, za zaprtimi vrati. Tam je kitara zvenela najglasneje in najbolj polno.«
S čim se trenutno ukvarjate?
»Veliko potujem, praktično sem na neprekinjeni turneji. Skoraj vsak mesec se za krajši čas vrnem tudi v Evropo. Te dni veliko sodelujem z orkestri in komornimi zasedbami. Po drugi strani pa se intenzivno ukvarjam s startupom Notey, ki zadnji dve leti hitro raste. Razvijamo videoigre za glasbeno izobraževanje, ki temeljijo na naših lastnih, patentiranih AI-modulih. Kogar zanima več, lahko obišče spletno stran notey.co.«
Koliko vas pri ustvarjanju navdihuje New York, kamor ste se preselili pred kratkim?
»New York je mesto sanj. Tu se lahko zgodi vse in tu se resnično vse dogaja. Dolga leta sem živel v Los Angelesu, nekaj časa tudi v Južni Karolini. Selitev v New York pa je pomenila nekakšno zaokrožitev mojega glasbenega in tehnološkega delovanja. Tu je sedež mojega podjetja in tu poteka večina mojih dolgoročnih sodelovanj, zato so me poti naravno pripeljale sem.«
Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije? Nesete ob obiskih s seboj kaj, kar vas spominja na dom?
»Skoraj vedno prinesem s seboj nazaj v ZDA kavo barcaffe, viki kremo oziroma lino lado in čokolešnik.«
Kaj najraje počnete v prostem času?
»Najraje se sprehajam in ukvarjam s športom. Vedno pa sem tudi za klepet ob kavi in prijetno druženje.«
