Klemen Novak je igralec, za katerega morda še niste slišali, a bi morali. Je namreč eden od redkih slovenskih igralcev, ki jim je uspelo ustvariti kariero v tujini. Dobil je vloge v zdaj že kultni seriji Američani (The Americans, 2013–2018), Operacion Pacifico (NBC Telemundo) in Bored to death (HBO). Kljub temu da je v ZDA preživel skoraj 20 let, sta se mu dve najpomembnejši vlogi zgodili prav v zadnjem obdobju, približno tri leta po vrnitvi v Slovenijo. Prva je vloga Petra Vukasa, enega od glavnih antagonistov v hrvaški seriji Divlje pčele, družinski drami, postavljeni v 50. leta prejšnjega stoletja v dalmatinsko vas, druga, še pomembnejša, pa vloga desne roke nottinghamskega šerifa, ki ga v novi ekranizaciji Robina Hooda igra Sean Bean.
Moramo priznati, da smo za vas prvič slišali šele, ko smo videli, da na Epic Drama prihaja nova serija o Robinu Hoodu, v kateri igra Sean Bean, kar je nenavadno glede na to, da ste igrali tudi v Američanih in da ste eden redkih slovenskih igralcev s kariero v ZDA.
To je razumljivo. Leta 2004 sem šel v New York študirat igranje na akademijo American Academy of Dramatic Arts, v Sloveniji pa sem delal pri filmu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo Mihe Knifica. Nikoli se nisem izpostavljal ali imel potrebe po tem, da bi se promoviral. Pustil sem, da stvari tečejo. V Slovenijo sem se vrnil leta 2022.
Pot v umetniško izražanje
Kako se je vaša igralska zgodba sploh začela?
V srednji šoli so mi govorili, da bi moral biti igralec, ker sem bil zabavljač. Starši so zdravniki. Sam sem študiral farmacijo, pa tudi računalništvo, ampak vedno me je vleklo v umetniško izražanje. Okoli leta 2003 sem imel krizo identitete, potem še prometno nesrečo, v kateri se mi ni zgodilo nič hudega, a me je streznila kot klofuta. Takrat nisem razmišljal o Hollywoodu, ampak sem si predstavljal kariero v gledališču. Nisem imel jasne vizije, samo občutek, da moram v New York. Prišel sem na avdicijo na akademijo in bil kot v filmu sprejet. To je bilo leta 2004. Po koncu študija je prišla realnost.
In kakšna je bila realnost?
Svet te ne čaka. Ker nisem imel delovnega vizuma, sem, da bi ga pridobil, delal vse: kratke filme, eksperimentalne projekte, v gledališču … V enem letu sem naredil ogromno. Bilo je zelo naporno, ampak nujno.
Pot vas je nato vodila od New Yorka do Los Angelesa.
Po sedmih letih intenzivnosti, stresa in stalnega lovljenja denarja za plačevanje računov v New Yorku sem si rekel, da moram malo poskrbeti zase, ter leta 2011 šel v LA. Tja sem prišel z malo denarja, brez velike mreže. Obiskoval sem prijatelje po različnih delih mesta, tam pa spoznal tudi svojo ženo, ki prihaja iz Kolumbije. In potem se je čas kar »raztegnil«, na eno leto, pet let … Španščina se mi je odprla okoli leta 2019 in vrgel sem se v glasbo, filme, vse, potem pa so se stvari zares začele.
Več sto avdicij
Koliko avdicij ste se udeležili doslej?
Več sto. V New Yorku sem imel okoli sto avdicij v enem letu. V Los Angelesu jih je bilo manj, a je bila ogromna konkurenca, tudi po 2000 ljudi za isto vlogo.
Kako ste prišli do vloge v Robinu Hoodu?
Za Robina Hooda je bilo več krogov avdicij, na koncu pa so me poklicali v Beograd. Tam sem se sestal z ustvarjalci in režiserjem, potem pa čakal na odgovor. Ko sem že mislil, da ne bo nič, je prišla ponudba. Igram nekakšno desno roko šerifa, vodim njegovo vojsko, izvajam ukaze. Ni glavni lik, je pa stabilno prisoten po epizodah.
Ste se morali naučiti jahati?
Ja. Za vse, ki nismo najboljši pri tem, so bili na voljo dvojniki, ampak za določene kadre moraš vseeno poznati osnove jahanja. Galopa nisem profesionalno obvladal, a enkrat sem galopiral ob Seanu Beanu in preživel.
Kaj bi izpostavili pri tej interpretaciji Robina Hooda?
Super je, da imamo arhetipsko zgodbo, ki je zanimiva že stoletja, in priložnost spoznati arhetipskega Robina Hooda. Seveda gre za eno od interpretacij – umetniško variacijo. Časovno je serija postavljena v zanimivo zgodovinsko obdobje, v katerem sta prisotna ena najmočnejših ženskih voditeljic, o kateri se ne govori veliko, Eleanor Akvitanska, in šerif, ki so ga doslej pogosto kazali kot karikaturo zlikovca, v tej seriji pa imamo spoštovanega, korektnega človeka, ki že desetletja vzdržuje red in zakon. Serija je postavljena v čas, ko konflikta med Saksonci in Normandijci skoraj ni več. Šerif bi v idealnem svetu užival zadnja mirna leta, tu pa je vržen v dogajanje, ki mu ni všeč. Konflikt ne izhaja nujno iz zlobe, ampak iz premika sil in interesov.
V družbi legende
Kako ste doživeli Seana Beana?
Sean Bean je igralska legenda, ki prinaša težo in globino, ter je tudi velik džentelmen. Zna postaviti meje, ko potrebuje svoj prostor, in noro je opazovati, kako gradi lik – počasi, s finimi niansami. Če je kakšna replika preveč osladna, zna vprašati, ali je res potrebna. Sicer pa je bila celotna ekipa fenomenalna. Niti en človek ni kvaril razpoloženja.
Komu je serija namenjena?
Mislim, da mlajši publiki – dijakom ob koncu srednje šole, študentom, pa tudi tistim, ki jih zanima zgodovina. Politično spletkarjenje ni preveč kompleksno, da bi mu bilo težko slediti, je pa dovolj prisotno. Opazno je, da se veliko stvari razreši znotraj epizod in ni pristopa kot pri Igri prestolov, kjer te dolgo zavajajo. Tukaj te prej opozorijo, da se nekaj pripravlja, kar je verjetno tudi posledica tega, da ljudje med gledanjem serije brskajo po telefonu in vmes odplavajo, zato jih moraš opomniti, kaj se dogaja. Za filmofile je to včasih malo frustrirajoče, ker si želimo več presenečenj.
Kaj sledi zdaj?
Po Robinu Hoodu in Divljih pčelah sem si najprej vzel čas za družino. Zdaj imam nekaj avdicij v našem prostoru in nekaj mednarodnega, a o tem še ne morem govoriti. Fokus je Balkan, torej Hrvaška, Srbija, domači trg. Moj cilj je posneti tudi slovenski film z res intenzivno vlogo. Potem pa tudi London, Britanija, Španija … N
