Med vsemi dosedanjimi kandidati in kandidatkami za guvernerja Banke Slovenije se jih je kar nekaj opevalo z nenadkriljivo bogatimi izkušnjami v evropskih bankah, iz katerih pa so bili v resnici zaradi splošnega nepoznavanja bančništva vljudno odslovljeni. Ne sicer z javnim razgaljenjem, ampak bolj potiho, kot se za bančniški bonton spodobi. Dobili so bogato odpravnino, zagotovljenih nekaj tisoč evrov dodatka pri pokojnini in tudi odlično priporočilo ali »stellar letter of recommendation«, kot so se nekateri naši izgnanci iz bančnega evropskega raja celo javno hvalili, česar kot zavezani bančništvu itak ne bi nikdar smeli storiti. Ker sta Evropska investicijska banka in Evropska banka za razvoj delno tudi politični instituciji, je treba biti posebej pazljiv. Tudi zato je Slovenija že pred meseci dobila namig, katerih kandidatov naj na silo ne potiskajo na mesto guvernerja.
Zaloge lažnih bankirjev
Pri nas trenutno pravih elitnih bankirjev nimamo, saj je celo predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Blaž Brodnjak izgubil kompas, ko je v govoru, v katerem mu je pokalo srce, dovolj neznosno tolkel po politiki in posredno celo kar sam sebe ponujal za najvišje položaje. Koketiral je celo s športom in posredno nakazal, da bi tudi sam zakorakal po poti Aleksandra Čeferina v svetovno slavo.
Najstarejša še delujoča banka na svetu Monte dei Paschi iz Siene, ustanovljena leta 1472, stoletna generacijsko bankirska družina Rothschild in še vrsta drugih finančnih judovskih družin so postavile točno določena nenapisana pravila obnašanja bankirjev. Tajnost bančnih podatkov in poslovanja je svetinja, veljajo popolna molčečnost, spoštovanje partnerjev, ki se jih v javnosti ne dotika, in res samo nujno pojavljanje v medijih. Samo medklic: naši kandidati za guvernerja so se dnevno hvalili celo pri najbolj pogrošnih spletnih medijih!
Zato niti slučajno ne preseneča, da so evropski finančni krogi izgubili živce ob več kot polletnem natezanju z imenovanjem guvernerja Banke Slovenije in so nedavno predsednici države Nataši Pirc Musar, uradni predlagateljici guvernerja, prijazno namignili, da bi bil pravšnji dr. Simon Savšek, bankir od glave do pete, izkušen tako v ECB kot v EIB, ki jo sedaj zastopa v Ljubljani. Samo medklic: namiga uradno ni bilo!
Zakaj so uglednim evropskim bankirjem počasi popustile zavore pri »nevtikanju« v odločanje posameznih članic Evropske unije, kot je recimo Slovenija? Ob vseh kandidatih, ki sta jih na dan kot zajce iz klobuka vlekla predsednica države Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Robert Golob, so si izmišljali zgodbe o njihovi popolnosti in izkušenosti v bančništvu, čeprav jih bančno poslovanje večina pozna kot preostali Slovenci – z dviganjem gotovine na bančnih avtomatih. Hvaljenje kandidatov, ki so bili s strankarskimi pritiski potisnjeni na izjemno bogato plačane položaje v evropskih bankah, je bilo, kot se je izkazalo, hudo pretirano, kajti njihovo »strokovnost« so v Evropi že zdavnaj prebrali. Res je, da imamo kar nekaj izjemno sposobnih Slovenk in Slovencev na visokih položajih v evropskih bankah, kamor pa so bili povabljeni zaradi svojih odlik in ne strankarsko politično dirigirani, vendar se niti slučajno nočejo izpostavljati, kajti doma bi jim strankarski »bančni strokovnjaki« nemudoma zmetali pod noge nekaj kubikov polen.
Slovenski »super trouperji«
V Bruslju so se celo nasmihali, da ima Slovenija res izjemno število guvernerskih kandidatov, ki so jih rahlo ironično poimenovali kar »super trouperji«, kar so pogovorno samorazglašeni velemojstri oziroma stari mački. Noben dosedanji kandidat za guvernerja nima niti ene lastnosti dobrega bankirja, celo med bivšimi guvernerji bi težko našli primernega. Sam sebe je za uglednega razglasil dr. France Arhar, stranki SD in nekdanji LDS pa sta tako opevali Mitjo Gasparija.
Je pa namig iz Evrope za sprejemljivega guvernerskega kandidata dr. Savška hudo dvorezen meč. Bil bi ustrezen in dobrodošel med evropskimi bankirji, obenem pa bi se zgodila kar huda odvisnost, ki bi lahko Slovenijo popeljala še do nekvalitetne razpoznavnosti v Evropi.
Seveda se je ob številnih super trouperjih doma, ne samo na bančniškem področju, zazdelo tudi predsednici države Nataši Pirc Musar, da se mora kot prekaljena mačka v politiki, kar seveda niti slučajno ni, predstaviti Evropi. Po njenih besedah jo je nenadoma spreletelo sredi govora v evropskem parlamentu, da je spregovorila, da v palestinski Gazi gledamo genocid in smo tiho. Njen nenaden govorniški navdih, ki mu seveda pritrjujemo, obenem lahko primerjamo s podobnimi navdihi nekdanjega šefa sovjetske zveze in komunistične partije Nikite Hruščova, ki je leta 1969 ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu med pogovorom v Washingtonu rekel: »Pokazali vam bomo pasjo mater!« ali pa leto dni kasneje, ko je v govoru na generalni skupščini OZN v New Yorku snel čevelj in s tolčenjem po govorniškem odru dokazoval svoj prav. Političen govorniški zanos je povsem upravičljiv, vendar je velika razlika, kdo ga pokaže. Ali Hruščov, voditelj takratne izjemne svetovne vojaške in politične velesile Sovjetske zveze, ali Nataša Pirc Musar, ki še tipa politiko. Njena moška, hruščovljanska izjava bi bila mnogo bolj učinkovita, če bi bila povedana v maniri blage, a srce parajoče izjave, ki lahko pride le iz čutečih ženskih ust. Razlika je tudi, da Hruščov s čevljem ni napovedal, da bo nekega dne postal generalni sekretar OZN (sedaj ZN), Pirc Musar iz male ne prav vplivne članice EU pa je s svojo izjavo dala vedeti, da stremi po poti v Bruselj. Kjer bo dala vetra vsem cagavcem!
Je pa predsednica države Nataša Pirc Musar kljub nenadnemu preblisku natanko vedela, kakšen protinapad bo doživela od člana evropskega parlamenta Branka Grimsa, kar je ob njegovem nastopaštvu v Odmevih dva dni pred nostalgičnim dnevom mladosti prišlo izjemno prav voditeljici Rosviti Pesek. Mirno je pustila, da je evroposlanec v znanem stilu mešal domobrance in Palestince, obenem pa pozabil dodati, da je za Nobelovo nagrado za mir predlagal bogataša Elona Muska, ki se je sedaj že izkopal iz Trumpove politične godlje in se tako odpovedal obisku Stockholma.
Se je pa še za hujšega kot Grims izkazal in se nehal sprenevedati ter se dokončno definiral kot večni človek Janeza Janše, podobnega kova kot »odpadnik« Anže Logar, tedenski časopisni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič z odurnim, popolnoma neizzvanim napadom na dostojanstvo pokojnega »očeta naroda« Janeza Stanovnika, ki je vse življenje častno zastopal Slovenijo v Jugoslaviji in v svetu kot visoki funkcionar OZN. Lisjak Gabrijelčič, ki se sicer greje na Orbanovi evropski univerzi v Budimpešti, je Stanovniku celo naprtil levičarsko kabalo (združba sumljivih idej), kar je sicer stalnica Orbana in Janše proti svetovnemu demokratu Georgeu Sorosu, ki neustavljivo deluje proti samodržcem in političnim tiranom. Lisjak Gabrijelčič se je tako postavil v vrsto z Boštjanom M. Turkom, zgodovinarjem, ki se je s podobnim slogom pred leti spravil na akademika Jožeta Pirjevca. Turk je medtem hvala bogu že pozabljen poniknil!
