Jože Potrebuješ že desetletja soustvarja slovenski glasbeni in televizijski prostor. Kot ustanovni član in motor skupine Čuki je zaznamoval več generacij poslušalcev, kot televizijski ustvarjalec pa je z avtorskimi oddajami, kot so Ribič Pepe, Na zdravje!, Raketa pod kozolcem, Raketa na Planetu, Popolna poroka, Ena po domače, Pri črnem Petru in Japajade šov, pomembno vplival na razvedrilni in otroški televizijski program. Na slednjo omenjeno oddajo trenutno žal ne more, saj so oddajo Japajade šov kljub dobri gledanosti na nacionalni televiziji presenetljivo ukinili.
Ste razočarani nad odločitvijo TV Slovenija?
Mogoče bi se vrnil na začetek. Urednik razvedrilnega programa TV Slovenija Mario Galunič me je pred približno letom in pol povabil k sodelovanju. Sam takrat nisem imel namena delati oddaje, ker sem imel drugačne načrte, a ko sem videl njegov zagon in željo po tovrstnem projektu, sem zagrizel v jabolko, čeprav takrat nisem imel ne ekipe ne izdelane produkcije. Mario je želel, da je vse novo – ime, koncept, voditelji, humoristi … Hotel je dobro gledanost in oddajo z etnološkimi vsebinami, z ljudsko in narodnozabavno glasbo. Ker me je tudi veliko glasbenih kolegov nagovarjalo k temu, sem se s producentom Danijelom Vovkom odločil prijaviti na razpis, ki smo ga dobili. V projekt smo šli z dogovorom, da ga razvijamo več let, saj je zagon povsem nove avtorske oddaje za eno leto nesmiseln, razen seveda, če se oddaja ne bi prijela pri gledalcih. To pa v našem primeru nikakor ni veljalo. Prva sezona Japajade šova še ni bila zasnovana tako ambiciozno, kot smo si želeli, saj smo imeli za pripravo zares nenormalno malo časa. Od podpisa pogodbe do prve oddaje na ekranu dober mesec dni. Ampak z vsemi dosedanjimi izkušnjami – sam sem do tedaj posnel že več kot 600 tovrstnih oddaj – smo nekako tudi to speljali. Imeli smo srečno roko pri izboru voditeljskega para. Lucija Vrankar in Dejan Vunjak sta bila sicer popolna novinca, a sta se tudi z Marievo pomočjo odlično izkazala, gledalci so ju v trenutku vzeli za svoja, kljub nekaterim začetniškim težavam. To je pokazala tudi gledanost. Ta sicer prvo leto še ni bila takšna kot v času pred desetletjem z oddajo Na zdravje!, ampak od takrat so se časi in navade gledalcev strahovito spremenili. Sicer pa nas ni toliko razočarala novica o tem, da nove sezone ne bo, kot način, kako so to izpeljali. Tako smo 26. decembra oddajo zaključili in se dostojno poslovili od gledalcev, seveda tudi z nekaj solzami, saj smo oddajo res delali predano.
Lahko poveste kaj več o načinu, s katerim so vas odpravili na televiziji?
Za zdaj o tem še ne bi govoril. Lahko pa povem, da se veselim dneva, ko bom nekoč pisal avtobiografijo, imam namreč že kar nekaj ponudb, kdo bi jo spisal in izdal – takrat bom marsikaj povedal tudi o določenih ljudeh in odnosih. Zdaj pa je tema še prevroča in ne bi bilo pošteno, da bi kogar koli izpostavljal. Marsikomu pa je že kar jasno, zakaj so se morali oddaje tako na hitro rešiti.
Boste ali pa ste že oddajo ponudili komu drugemu?
Še isti večer, ko se je oddaja zaključevala – bil sem ravno na nastopu – sem dobil klic z druge televizije. Trenutno pa se, tudi na njihovo povabilo, pogovarjamo s še eno televizijo; zanimanje seveda je, čeprav oddaja verjetno (če bo, ko bo) ne bo pod istim imenom, verjetno pa bo z isto ekipo, saj smo se res izjemno ujeli. A bistvo problema je drugje. Takšna oddaja, kakor koli jo kdo razume, sodi na nacionalno televizijo. Gre za oddajo z etnološko vsebino, z jasnim odnosom do slovenskega podeželja in mest, do slovenske kulture, narodnih noš, narečij, etnografije in glasbe vseh žanrov. Že sama tematika, ko smo predstavljali kmete in kmetice, je bila edinstvena in določen del gledalcev se je z njo izjemno močno poistovetil. Da bo jasno: meni je res vseeno, ali delam takšno oddajo jaz ali pa kdo drug. Takšna oddaja na nacionalni televiziji mora biti. Ampak to zdaj ni več naša stvar. Morda se bo na Televiziji Slovenija kdaj kaj obrnilo in si bodo vodilni ljudje spet zaželeli tovrstnih vsebin. Trenutna oblast in uprava pa očitno takšne oddaje v tej obliki ne želita. In tudi to je treba sprejeti. Najbolj mi je žal tega, da smo se danes, ko je slovenska glasba na najvišji ravni in bolj priljubljena kot kadar koli prej – in jaz zelo dobro vem, kako je bilo v časih, ko ni bilo tako, saj sem prav zato začel Raketo pod kozolcem pred 25 leti – znašli v absurdni situaciji, da v Sloveniji nimamo oddaje, ki bi to glasbo resnično poosebljala v vsej veličini, ki jo ta premore. To je povezano tudi s slovensko identiteto.
Kaj pa je s priljubljeno otroško oddajo Ribič Pepe, ki ste jo tudi soustvarjali?
Ko so pred tremi leti po petnajstih letih ukinili oddajo Ribič Pepe, rekoč, da je že predolgo na sporedu, se je povsem upravičeno pojavilo vprašanje: kaj bodo otrokom ponudili namesto njega? Kateri nov slovenski lik bo zapolnil to praznino in bo otrokom ostal v spominu, jih učil in zabaval, z njimi plesal in pel tudi slovenske ljudske pesmi? Tujih junakov imamo več kot dovolj – slovenskih pa vedno manj. No, tudi zato zdaj sami načrtujemo vrnitev Ribiča Pepeta predvsem na družbenih omrežjih. Zelo pomembno je tudi, da imamo Slovenci kaj ponuditi v vseh glasbenih žanrih. Tudi otroškem. Tudi zato Čuki z resnim pristopom žanjemo takšne uspehe. Naše pesmi imajo na milijone in milijone ogledov na youtubu. Ker če jim jih ne bomo ponudili slovenski izvajalci, jih bodo nadomestili tuji.
Kaj boste počeli zdaj?
Lansko leto sem imel kljub velikim uspešnicam – Tišlarski pozdrav, Novoletna zaobljuba in otroška pesem Levo, desno, levo – za glasbo preprosto premalo časa. To me je zares motilo. Televizijske oddaje mi vzamejo veliko časa, kar do naših glasbenih oboževalcev ni pošteno. Zato sem že vnaprej načrtoval, da bosta januar in februar namenjena predvsem glasbi. V roku približno meseca in pol bo izšla nova pesem. Čuki že skoraj dvajset let nastopamo na krasnem športno-družabnem dogodku DM tek za ženske, zato bomo letos s tekačicami ustvarili himno prav za njih. Poleg tega letos načrtujemo izid še vsaj dveh novih pesmi. Brez glasbe res ne morem. Tudi če se z njo ne bi ukvarjal poklicno, bi bila še vedno neločljiv del mojega življenja. Tudi če bi igral samo zase. Dostikrat se po šestih urah na odru in štirih urah na poti ob štirih zjutraj vrnem z nastopa in se usedem za klavir ali kitaro. To me umiri in osrečuje. Odkar vem, da oddaje ne bo več, pa se je tudi nekaj sprostilo v meni. Prej sem vse noči prebedel ob razmišljanju o oddaji, zdaj pa, ko ni več tega tedenskega pritiska, se mi spet melodije in besedila kar sami porajajo. Danes sem na primer ponoči štirikrat vstal in posnel zametke novih melodij. In potem zjutraj komaj čakam, da punce vstanejo, da jim pokažem, kaj sem ponoči ustvaril – ali je kaj vredno ali ne. Sicer pa s Čuki neprestano nastopamo, v zimskem času predvsem bolj na pancer tanc zabavah; kmalu bodo tudi pustna rajanja, ko imamo praktično vsak dan nastop ali pa celo po več v enem dnevu. Vedno se našemimo v tisto, o čemer imamo takrat največji hit. Tako smo bili recimo zobarji pa kavbojci in Indijanci, vozniki ferrarija, letos pa bomo seveda tišlarji. K sreči taki z vsemi prsti (smeh), da bomo lahko igrali. Imam pa zadnje dni tudi spet malo več časa za šport. Tri- do štirikrat na teden igram nogomet, znova treniram namizni tenis, smučam, tečem v hrib, poleti pa bo spet nekaj več časa za kajak in kolo. Z družino se bomo odpravili na kakšno potovanje, verjetno v dolino Mississippija, kar načrtujemo že od časa covida.
Na hčerki ste ob strasti do potovanja prenesli tudi strast do glasbe …
Res je. Pri nas je glasba doma. Punci jo imata zelo radi že od malega. Petra sodeluje tudi pri pisanju pesmi – med drugim pri Tišlarskem pozdravu in pesmi Na pumpo. Sicer pa je popoldanska producentka na Veseljaku in ima izjemen občutek za televizijsko produkcijo. Hkrati skrbi za naša družbena omrežja. Ima sodoben pristop, medtem ko sem sam morda bolj tradicionalen. Pri oddajah mi je pogosto pomagala in svetovala – sveže ideje mladih so zame vedno zelo dragocene. Trenutno piše magisterij s področja predšolske vzgoje. Eva pa zelo rada nastopa. Bila je glavni ženski vokal pri uspešnici Tišlarski pozdrav, z nami pa pogosto hodi tudi na nastope in je prava popestritev na odru, čeprav to ni njen poklic. Po izobrazbi je namreč ekonomistka in je tudi že zaposlena na tem področju.
S skupino Čuki delujete že desetletja. Je ključ za to tudi to, da pravično režete kruh njenim članom?
S tem se res ne bi rad hvalil. Vsaka skupina ima svoje načine in svoje dogovore. Pri tem gre predvsem za vprašanje, koliko je kdo pripravljen v skupino vložiti – časa, energije, idej pa tudi denarja. Glasbena produkcija danes res ni poceni. Dvomilijonska Slovenija se tudi tu hočeš nočeš ocenjuje v primerjavi s svetovno glasbeno industrijo, kjer se vrtijo milijoni in milijarde. Sam pa še vedno verjamem, da do neke stvari čutiš točno toliko, kolikor vanjo vložiš. To velja tudi v umetnosti in nasploh v življenju. Tudi v partnerskih odnosih. Glasbena skupina je na neki način partnerski odnos. Seveda imajo tudi finance svojo težo, a že pri tem je zelo relativno – nekomu tisoč evrov pomeni ogromno, drugemu precej manj. Zato primerjave niso vedno smiselne. Lahko pa z mirno vestjo povem, da se v 37 letih kariere zaradi denarja še nismo sprli. Ne s sedanjimi člani ne s tistimi, ki so skupino zapustili. Seveda ima vsak svoja pričakovanja, a ravno odnosi in ljubezen do glasbe so tisto, kar nas drži skupaj. V teh letih se je slovenska glasba dvignila na res izjemno raven. Če se spomnim svojih mladih let – starši so takrat pogosto govorili: samo muzikant ne bodi, to so menda sami luzerji, pijanci, ljudje brez denarja, družine in prihodnosti. Seveda to ni bilo povsem res, imeli smo tudi legende, ki so živele povsem drugače, a poklic glasbenika ni imel prav velikega ugleda. Danes je drugače. Odnos ljudi do glasbenikov se je spremenil – žal pa se skoraj nič ni spremenil odnos slovenske politike do nje, vsaj do narodnozabavne in lahkotnejše zabavne ne. Upam, da se bodo kdaj stvari postavile na svoje mesto tudi tu. Je pa, sploh zadnje čase, povsod ogromno politike. In politikov. Če pogledate televizijske programe ali pa naslovnice revij in rumenega tiska, tam danes skoraj ni več glasbenikov, igralcev, plesalcev, umetnikov, TV-voditeljev …, ampak skoraj samo še politiki. Postali so del šovbiznisa. Čeprav naj bi imeli politiki svoje, veliko resnejše poslanstvo in bi ga morali opravljati nadvse resno in odgovorno. Sicer pa, kot sem že pred 30 leti napisal v eni izmed pesmi: »... eni beli, drugi rdeči, n'č ni važn', sam' da 'mamo mir.«
