»Mesec prej ali pozneje, vsi mi smo bili tukaj nekje,« pravi Valter Kocijančič, kitarist, vokalist in osrednja figura prve postave, ki je trajala do leta 1980, nakar je vlogo vokalistke prevzela Pavica Mijatović, bolj znana kot Vim Cola. Skupina je delovala do leta 1984 in šele leta 2020 so se ponovno združili. V teh dneh so izdali novo ploščo, obenem bodo januarja v Kinu Šiška skupaj z ljubljanskimi Buldogi odigrali koncert ob premieri filma Punk pod komunističnim režimom. Na pogovoru je poleg Mijatovićeve in Kocijančiča sodeloval še Vlado Simčić, kitarist, ki se ga je spomniti tudi iz skupine Laufer, vsi so pa reški staropunkerji.
V punku je spomeničarstvo zelo pomembno. So razjasnjeni osnovni podatki med vami, Pankrti in Pekinško patko kot pionirskimi jugo punk zasedbami?
Kar se tiče izdaje albuma, smo bili mi zadnji, ker se je izid prelagal devet mesecev, čeravno so prve avtorske skladbe nastale že leta 1975 in 1976, ko smo nekaj mesecev še nosili ime Unikat. V tistem času se ni vedelo ne za Pankrte ne za Pekinško patko, ker niti ni obstajala. Pankrti so sicer starejši od nas.
Katera je bila prva glasba, ki ste jo slišali in se ji je reklo punk?
Imeli smo že svoje skladbe, ko smo prvič slišali za Ramones in Sex Pistols.
Pa vendar je skladba Rijeka, ki je izšla na mali plošči leta 1979, priredba skladbe Chinese rock
benda Heartbreakers iz leta 1977.
Igrali smo jo že leta 1978. Za to so krivi glasbeni kritiki, ki jih generalno razumem kot propadle glasbenike. Kritiki so nas bolj ali manj zafrkavali in če so po čem srali, so srali po punku, čeprav niso imeli pojma. Govorili so nam, da ne znamo igrati oziroma da na zahodu ni tako. Da tam punkerji znajo igrati. Zato sem vzel Chinese rock in ga priredil v skladbo Rijeka. Potem so priredbo naredili tudi Ramones in nekateri so se spraševali, ali niso priredili nas. Ah.
Ste vi, Pankrti in Pekinška patka takrat kdaj odigrali skupni koncert?
Ne. S Pankrti da, vsi trije skupaj pa ne. Vedno smo bili bolj ali manj samostojni, pri čemer smo ogromno igrali v Sloveniji.
Kako to, da ste imeli v Ljubljani več podpore kot v Zagrebu?
Zagreb je veliko mesto, z veliko glasbeniki in mediji. Enostavno jim nismo bili zanimivi oziroma vse, kar se je v Jugoslaviji dogajalo zunaj osi Ljubljana–Zagreb–Beograd, je veljalo za provinco.
Kateri slovenski koncert iz tistih časov je posebej nepozaben?
Nastop na Pop festivalu Moste pri Komendi 1979 je brez konkurence. Zbralo se je nekaj tisoč ljudi in večina je bila hipijev, vsega peščica pa punkerjev, pri čemer jih je veliko prišlo z avtobusom z Reke. In vsi so bili dobro potrjeni. Bilo je izredno vroče in tudi mi trije smo se napili. Pod odrom je stala policija, ki je začela tepsti nekega obiskovalca, kar je izzvalo našega basista, da je izvlekel kitarski kabel iz ojačevalca in z njim začel udrihati po policistih. V nadaljevanju je eden od naših uriniral na policijsko vozilo, medtem ko sta policista sedela v avtu.
Kar drzno. Kakšne so bile posledice?
Nikomur niso skrivili niti lasu. Mitologija je kasneje sicer napihnila zgodbo, vendar lahko iz prve roke povemo, da ni bilo resnejših posledic. Kakšnih trideset ljudi so zadržali na informativnem pogovoru.
Kako se je oblast na Reki odzivala na punk?
Sprva je bil punk še neznanka in nismo imeli nobenih težav, ko pa so se policisti začeli zavedati pojava, so začeli povzročati težave. V nadaljevanju se je dogajalo, da smo morali pred vsakim nastopom dajati na vpogled besedila. Kot smo kasneje izvedeli, je dejansko šlo za konkretno enega policista, ki se je, kdo ve zakaj, počutil poklicanega, da nam povzroča težave, kjer koli smo se pojavili, naj je šlo za delovno mesto ali fakulteto, kar je pripeljalo do tega, da sta se Vim Cola in Zdravko, ki sta bila par, odselila z Reke.
V čem danes pri mladini morda prepoznavate punk držo?
Lahko bi rekli, da je danes v kategoriji punka sleherna oseba, ki ni zgolj konzument, ampak razmišlja s svojo glavo in ima potrebo izraziti oziroma se odzivati. Obenem se je pojem punka profaniziral. V medijih lahko opazimo, da veliko ljudi same sebe imenuje za punkerje, naj gre za pisce, ki imajo neko držo in podobno, vendar ne more vse priti skozi punk rešeto. Punk je zahteven imenovalec, saj je obstajal čas, ko so nekateri ljudje iskreno živeli na tak način, kar ni isto, kot če danes prevzameš neko punkersko držo, dejansko pa živiš precej lagodno. Ne živiš po tujih stanovanjih, ampak na udobnem domačem kavču in vse ti je dostopno. Punk je način življenja, bil je kontra, medtem ko je danes kontra očitno ta neki nacizem, ki je nadvse in obče romantiziran ter simpatiziran z vseh strani.
Kako si razlagate množično dogajanje okoli Thompsona, za katerega se zdi, da celo presega osnoven odnos do ustaštva ali nacizma?
Ti isti konzumenti Thompsona konzumirajo tudi turbofolk sceno. Za isto občinstvo gre, zaradi česar je o vsem skupaj govoriti deplasirano. Mi temu enostavno ne pripadamo. Dejstvo je, da smo bili skozi otroštvo in mladost poučeni tudi o glasbi. Da smo morali občasno obiskati tudi gledališče in da so te informacije hočeš nočeš formirale naš glasbeni okus. Danes imaš občinstvo, ki glasbe niti ne posluša niti nima kriterijev.
Ali ste se kot etablirani punkrockerji kdaj čutili ujetnike izročila, zaradi česar se niste lotili kake drugačne glasbe, ki bi preveč odstopala od slike, ki je ustvarjena o vas?
Nikdar. Vedno smo si jemali svobodo, da počnemo, kar čutimo. Obenem smo imeli srečo, da nismo živeli od glasbe in nismo bili omejeni s pričakovanji občinstva. Skozi to, kako smo rasli in se učili, smo sledili svojo pot ter v tem uživali. V bistvu smo srečni, ker je to naletelo na nepričakovano dobro reakcijo, kar pomeni, da smo dobro delali, pri čemer smo bili ves čas samouki. Nikdar ni bilo nikogar, ki bi nam govoril, kaj moramo. Samo ime Paraf pomeni, da si nekaj podpisal. Da si pustil sled in res smo jo, kar nas veseli.
