Prejšnji mesec je v Zagrebu pogorela veličastna (opuščena) stolpnica Vjesnika. Bila je valilnica, stičišče in pogorišče hrvaških tiskanih medijev. Slava ji!
Stolpnica je bila pravo novinarsko mravljišče. Približno tako, kakršen naj bi bil v Ljubljani črni nebotičnik Dela. V sedemdesetih letih ga je oblast namreč poskušala imenovati Dom slovenskega informativno-političnega tiska. Vendar se ji ni izšlo.
S kolegi z Vjesnika in Večernjega lista smo se pogosto družili. Njih je posebej živahno zanimal Nedeljski dnevnik. Mi pa smo sanjali o Večernjem listu in njegovi nakladi. Ter o tiskarni. Njihovi strojniki ob ogromni rotacijski mašini so imeli bele kombinezone. Bele so bile tudi ploščice, da bi lahko človek jedel s tal. No, jaz v takratni naši domači tiskarni nisem ravno malical na tleh, sem pa po dežurstvu, mladi uredniški kravatar, odnesel v čistilnico bel suknjič. Tiskarji so bili vedno navihani!
-
Seveda smo večkrat pokukali tudi zunaj takratne države. Zdaj že pokojni Janez Čuček je odšel študirat skrivnosti londonskega Guardiana in prinesel na Dnevnik obilo koristnih zamisli.
Glede na tedanje stanje z devizami smo se najlažje podali v tako imenovani socialistični svet. Takrat je bila šega, da je imela ljubljanska časopisna hiša »bratske« partnerje v mestih, s katerimi je bila pobratena Ljubljana. Enkrat smo mi gostili po dva novinarja iz Bratislave ali romunske Deve ali poljskega Krakova. Hm, pa iz Karl Marx Stadta. Naslednje leto smo bili na vrsti mi. Komaj smo zbrali prostovoljce, ker se nikomur ni ljubilo potovati v tisti dolgočasni komunizem. Ker se je glavni šef premislil, je njegovo vabilo doletelo mene: ženi sem en mesec moral pihati na dušo, kako lepo mesto je nekdanji in sedanji Chemnitz. To ime je mesto dobilo spet po letu 1990, brez Marxa …
Nemci so vedno in povsod jemali vse zelo zares. Če so dobili komunizem, tako je pač naneslo, so bili pa komunisti. In to najbolj dosledni in predani, kar sem jih kje videl. Vsi naši vzhodni kolegi novinarji in uredniki so se omehčali ali celo raznežili vsaj po nekaj kozarcih piva ter nam pripovedovali, kako nam zavidajo. Romuna, ki ju je v Istro peljal kolega, sta bila najbolj navdušena nad malvazijo – in mehanizacijo. »Poglej, traktor,« sta drug drugemu razposajeno kazala fergusone in steyerje, »koliko traktorjev!« Edino Nemci so ves čas ostali hladni in domala vzvišeni. Imeli so nas za revizionistično državo, ki je skrenila s poti pravega socializma.
Najprej sva tri dni preživela pri sorodnikih v Stuttgartu in jo nato mahnila v NDR. Na stotine strojnic in stražnih stolpov, bodeče žice, psov, tankovskih ovir. Soproga se je trikrat želela obrniti in odpotovati nazaj. Končno ji je počil film, ko je po večerji v vili uredništva, ki so ga varovali tipi v usnjenih jaknah, ugotovila, da ji je nekdo brskal po kovčku. »Niti ure me ne zadržiš več tu!« je bila ogorčena in moral sem se gostiteljem zlagati, da so doma zboleli otroci. Naslednje jutro sva zbežala, najprej na zahod, potem pa v Jugoslavijo.
-
Da, tako je bilo. Še vsak naš kolega, ki se je takrat vrnil z »bratskih« izmenjav, je nekaj časa hvalil jugoslovanski sistem. Seveda ne prav dolgo. Eden od bolj šegavih novinarjev je glavnega nekoč vprašal, kdaj nas bo vendar začel pošiljati še v zahodna uredništva, ker imamo teh vzhodnjakov že vrh glave.
Vsekakor pa nihče ni niti namignil, da je bilo takrat povsod, kjer še ni bilo kapitalizma, vse enako. In da smo bili, groza, menda brez sadnih jogurtov, kot je pred časom hlipala poslanka SDS.
Požgana Vjesnikova stolpnica pa je kljub vsemu žalosten spomin na stare medijske čase …
