V trboveljskem klubu ZMŠT sta Sonja Javornik in Vesna Sakelšek izvedli prvo iz sklopa šestih delavnic, nastalih po knjigi Kako graditi odnose, ki je izšla pri založbi Vida. Prvo srečanje sta naslovili Odnosi niso luksuz – so temelj kakovostnega življenja in sodelovanja. Udeležence sta povabili k razmisleku o tem, kako odnose ustvarjajo sami, kaj od drugih pričakujejo in kako jim svoje potrebe sporočajo.
Knjiga novinarke in sociologinje kulture Sonje Javornik izhaja iz njenih novinarskih pogovorov, opazovanja ljudi in lastnih izkušenj. Pri pisanju je želela spoznanja predstaviti razumljivo, zato jih je povezala s konkretnimi primeri iz svojega življenja in življenja bližnjih. Med njimi so tudi razočaranja ob poskusih, da bi jo razumeli ljudje, od katerih je bližino pričakovala že zaradi sorodstvenih vezi. Eno težjih spoznanj je bilo, da drugega ne more prisiliti, da bi v njej prepoznal dobre namene. Dolgo je skušala pojasnjevati, da ne manipulira z nikomer in nima slabih namenov, vendar pri nekaterih ni dosegla želenega razumevanja. »Po drugi strani pa mi je ravno to spoznanje, da moja vrednost ni nič manjša, če nekdo drug ne opazi mojih dobrih lastnosti, prineslo veliko olajšanje,« pripoveduje.
Ko meje postanejo ovira za bližino
Pri razmišljanju o odnosih je kritična tudi do načina, kako danes govorimo o postavljanju meja. Skrb za lastne potrebe se lahko po njenem mnenju spremeni v osredotočenost zgolj nase, pri kateri za drugega zmanjka posluha. »Joj, bojim se, da je danes res zelo pogosto tako, da ljudje predvsem skrbijo za svoje interese – vse v imenu meja, v resnici pa sama v tem vidim hud egoizem,« pravi. Svojo držo pri tem opisuje kot radikalno: pred neznanci ima visoke ograde, z najbližjimi pa želi deliti vse. Skrbi jo, da se ljudje v prizadevanju, da bi se obvarovali razočaranj, vse bolj zapirajo vase in postajajo osamljeni. Zavzema se za to, da tudi novim znancem damo priložnost in v odnos vložimo trud, še preden dobimo zagotovilo, da bo ta povrnjen. »Ja, seveda nas bo kdo tudi razočaral. Ampak saj se do vseh pomembnih stvari dokopljemo z veliko truda, kajne?«
Vprašanje lastnega prispevka k odnosu je pomembno tudi za Vesno Sakelšek, pedagoginjo, svetovalko ter trenerko čustvene inteligence in asertivne komunikacije. Delavnice o odnosih je pripravljala že v Srbiji, kjer je živela pred preselitvijo v Slovenijo. Pri svojem delu je, kot pojasnjuje, opazila, da ljudje pogosto dobro vedo, kaj jih v odnosih moti, precej težje pa prepoznajo lastni delež odgovornosti in možnosti, da bi kaj spremenili. »Odnosi so del našega vsakdana, vendar se pogosto premalo zavedamo, kako jih ustvarjamo in vzdržujemo ter kako s svojim vedenjem vplivamo nanje,« pravi Vesna Sakelšek. Po branju knjige je Sonji Javornik predlagala sodelovanje in pripravila šest vsebinsko povezanih delavnic. Te obravnavajo odnos do sebe, čustva, empatijo, komunikacijo in reševanje konfliktov.
Od teorije do vsakdanjih pogovorov
Srečanja imajo vnaprej določene teme, pri izvedbi pa se njuni vlogi dopolnjujeta. »Moji strokovni razlagi sledi Sonjin konkretni primer iz življenja, ki teorijo približa ljudem in jim omogoči, da jo povežejo s svojimi izkušnjami,« pojasnjuje Vesna Sakelšek. Sonja Javornik dodaja, da so zgodbe pogosto tudi zabavne, kar po njenem mnenju pomaga pri razumevanju vsebine. Del srečanj so vprašalniki, s katerimi udeleženci razmišljajo o svoji komunikaciji in odnosih. Odnesejo jih domov, da se lahko k vprašanjem vrnejo in preverijo, ali so se njihovi odzivi in ravnanje spremenili. Vesno Sakelšek je v Trbovljah razveselila predvsem pripravljenost udeležencev na sodelovanje in deljenje izkušenj. Uspeh delavnice sama presoja tudi po tem, ali vsebina ljudi spodbudi k drugačnemu razmišljanju o sebi.
Pri komunikaciji Sonja Javornik težave vidi na obeh straneh: pri izražanju potreb in pri poslušanju. Opozarja na pričakovanje, da bi moral partner sam vedeti, kaj mislimo. Ponazori ga s primerom novorojenčka, ki mora zajokati, da mama opazi njegovo potrebo: »Niti mamice torej ne znajo brati misli!« Naglica in stres po njenem mnenju dodatno zmanjšujeta potrpežljivost. Nekaj povemo na hitro in pomanjkljivo, nato pa pričakujemo, da bo drugi razumel vse, česar nismo izrekli. Obenem opaža nepripravljenost na sprejemanje kritike. Povezuje jo tudi z digitalnim okoljem, v katerem algoritmi vsebine prilagajajo posamezniku, ta pa se lahko vse bolj privaja predvsem na potrjevanje lastnih pogledov.
»Ni dovolj, da pričakujemo, da nas bodo drugi razumeli, ampak se moramo tudi sami potruditi, da povemo, kaj potrebujemo, in da zares slišimo, kaj nam sporoča druga oseba,« poudarja. »To ne pomeni, da se moramo z vsem strinjati, ampak da smo sposobni poslušati tudi, ko slišano ni prijetno.«
