Medtem ko se posestva menjajo, njena strast do projekta le še raste, adrenalin pa ostaja na visokih obratih. V iskrenem pogovoru nam je razkrila, kako krmari med profesionalno distanco in neusmiljenimi pravili igre ter zakaj so jo letošnji tekmovalci spravili ob živce.
Ko se vračate v oddajo Kmetija, imate občutek, kot da se vračate domov ali kot da vstopate v nov svet?
Oboje, čeprav se morda to zdi nemogoče. Kmetijo kot voditeljica vodim že osem let. S tega vidika mi je zelo domača. Vzela sem jo za svojo, format mi je poznan, kljub temu pa sem vsako sezono presenečena v smislu, da skupaj z ekipo doživim stvari, na katere sploh ne pomislim, da bi se lahko zgodile. In v tej novi, 12. sezoni je bilo veliko trenutkov in situacij, ki so se zgodile prvič sploh v zgodovini Kmetije na Pop TV. Nobena skrivnost ni, da se posestvo Kmetije menja vsaki dve leti, in ko je čas za novo lokacijo, tudi mene preplavijo občutki neznanega, novega … Radovednost in neučakanost (ki sta pri meni zelo veliki) poskrbita za metuljčke v želodcu in povišan srčni utrip pred začetkom in med snemanji, da o čakanju na to, da se nova sezona predvaja po televiziji, sploh ne govorim. Morda je komu težko razumeti, ampak sama sem iz sezone v sezono vedno bolj navdušena nad vsem, kar Kmetija prinaša in pomeni za vse deležnike.
Katera stvar vas je recimo letos najbolj presenetila že v fazi priprav?
Ko sem bila seznanjena s tem, kakšne novosti, posebnosti, izzive in skrivnosti pripravljamo za letošnje tekmovalce. Odveč je poudarjati, da smo se s produkcijsko ekipo odlično ujeli, zelo hitro smo začeli veslati v isto smer, kar je pri tako obsežnem projektu zelo pomembno. Porodile so se mnoge nove ideje, ki smo jih skupaj uspešno vnesli v to sezono. Kmetija je zelo zahteven resničnostni šov, tako za tekmovalce kot tudi za produkcijo, in če zadeve ne »štimajo«, gredo stvari hitro narobe. Poleg tega pa sem bila letos tudi sama bolj kot kadar koli vpletena v celotno produkcijsko dogajanje, kar me je še dodatno »podkurilo« za vse, kar sledi. Številna druga presenečenja pa so potem sledila skozi sezono – zanje so seveda poskrbeli tekmovalci.
Ali imate še vedno tremo pred prvim vstopom na prizorišče oddaje ali je to zdaj že čisti adrenalin?
Malo treme imam še vedno, še posebno v arenah, kjer se bijejo pomembne bitke in od mene zahtevajo več kot morda pogovor za omizjem. Ampak na tremo ne gledam negativno – v mojih očeh je trema znak, da ti je mar za projekt, ki ga delaš. In jaz vse, kar je povezano s televizijo in radiem, delam s srcem in največjo predanostjo, ki jo premorem. Zaljubljena sem v to, kar počnem – pravzaprav vedno bolj, kar se marsikomu zdi neverjetno. Ampak je res. Adrenalin pa je prisoten ves čas. Že ko samo pomislim na to, da me čaka nov snemalni dan, za katerega ne moreš predvideti, v katero smer se bo obrnil, sem v nizkem startu in na visokih obratih.
Kmetija je skozi leta videla vse – solze, prepire, ljubezen. Kateri tip čustev je za vas najtežji pri vodenju pred kamerami?
Sama s čustvi nimam težav, prepustim se toku dogajanja. To ne pomeni, da ne čutim s tekmovalci in ne sočustvujem z njimi, pomeni pa, da se čustvom ne prepustim, kar je pomembno za mojo vlogo, ki zahteva nepristranskost oziroma objektivnost. Sama bolj delujem v smeri akcija – reakcija: v redu, zgodilo se je to in to, poglejmo, kako zdaj to premagati, rešiti, odpraviti. Moram pa priznati, da sem letos, zagotovo zaradi vsega dogajanja med tekmovalci, za odtenek bolj čustvena kot katero sezono prej. In s tem nimam v mislih samo sočustvovanja. Uh, kako so me razjezili!
Kaj danes pri Kmetiji vidite drugače kot takrat, ko ste jo vodili prvič?
Predvsem bolj razumem sam koncept resničnostnega šova. Dobila sem vpogled v svet, ki ga mnogi jemljejo precej površinsko, samo kot »sprostitev pred TV po napornem dnevu«. S tem seveda ni popolnoma nič narobe in tudi razumem ta vidik (ne nazadnje nima vsak priložnosti ustvarjati takšne oddaje, da bi jo videl še z drugih zornih kotov). Meni osebno pa je Kmetija dala ogromno stvari – naučila sem se še bolje »brati« ljudi, izurila sem se v pomnjenju (vsak dan se zgodi ogromno stvari, ki si jih moram zapomniti, ker drugače ne gre), izostril se mi je fokus v pogovorih in gotovo še kaj. Vse to mi pride prav tudi, ko ne snemam, ko sem doma ali pred radijskim mikrofonom. Že od nekdaj sem dovzetna za energije drugih, začutim, ko kaj ni v redu ali ko se zgodi kaj posebnega, kar je za voditeljico resničnostnega šova, ki se dogaja vsak dan nekaj mesecev, izrednega pomena. Sem se pa, s pomočjo svojih deklet iz »lepotnega sektorja«, veliko naučila tudi o ličenju in kombiniranju barv, kosov oblačil. In tudi to mi pride prav v zasebnem življenju.
Koliko ste lahko kot voditeljica čustveno vpleteni, preden je treba potegniti profesionalno črto?
Ni ga trenutka, da ne bi bila profesionalna – od samega začetka mi je vloga jasna in se določenih stvari držim kot pribito. Grem s tokom, nimam recimo produkcijskih navodil, kakšna moram biti v določenem trenutku. Nisem pristranska, tudi ko jim svetujem ali pomagam z usmerjanjem, poskrbim, da vse enako obravnavam. Ko si kdo zasluži kazen, pri meni ni popuščanja in to je jasno vsem. Pravila so pravila in pravila so v oddaji Kmetija zato, da se jih drži. To je del izkušnje, del preizkusa. Zato si se prijavil, kajne? Marsikateri tekmovalec mi je po koncu sezone rekel, da si ni mislil, da je v resnici tako, kot je pred tem videl po televiziji … Potem ko je to doživel, pa mu je postalo jasno, da tako resnično je. Kmetija je res resničnostni šov, ampak je resničnostni šov, ki zahteva več kot kateri koli drugi, in v njem (še posebno v arenah) ni šale. To seveda ne pomeni, da mi nikoli ni hudo – mi je in takrat to tudi pokažem.
Tudi smejem se, ko mi je kaj smešno, in v tej sezoni boste deležni tudi nasmejane Natalije. Pa tudi igrive. Pa jezne. Stroge. In zelo radovedne. Kot zmeraj.
