New York pred petdesetimi leti še zdaleč ni spominjal na metropolo, ki jo turisti danes množično obiskujejo. Čeprav ima veliko jabolko še vedno dolg seznam tegob, za katere novoizvoljeni župan Zohran Mamdani obljublja, da jih bo odpravil, pa je mesto pred pol stoletja kazalo še precej slabšo podobo. Bilo je umazano, zanemarjeno, na robu bankrota, preplavljeno s kriminalom in prostitucijo ter prežeto z nezadovoljstvom, ki se je med prebivalstvom širilo po vietnamski vojni. Takšna podoba New Yorka je postala kulisa filma Taksist (Taxi Driver), ki je po mnenju več eminentnih poznavalcev eden najboljših filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih. Gre za neonoir psihološko dramo, ki še petdeset let kasneje ponuja iztočnice za premislek o človeški psihi, osamljenosti, obsesiji in vznikih nasilja.
Nespečnost kot povod
Povod za nastanek tega kultnega filma je bila osebna stiska scenarista Paula Schraderja, ki je v začetku sedemdesetih preživljal težko obdobje. Po razhodu z dekletom, zaradi katerega je pred tem zapustil ženo, ga je mučila huda oblika nespečnosti. Preganjal jo je tako, da je ponoči večkrat brezciljno vozil po newyorških ulicah, se smilil samemu sebi in zahajal v pornografske kinematografe. Kot brezposeln se je počutil nepomembnega in povsem izoliranega, kar je naposled vodilo v oblikovanje lika Travisa Bickla, glavnega protagonista filma, ki je kasneje dobil naslov Taksist. To je bil tudi čas več poskusov atentatov na vidne politike, kar se je prav tako odrazilo v Schraderjevem pisanju.
Ko je ideja dozorela, je scenarij spisal v pičlih desetih dneh. Producenti so režijo ponudili Martinu Scorseseju, ki ga danes poznamo po kritiško hvaljenih uspešnicah Dobri fantje (1990), Tolpe New Yorka (2002), Dvojna igra (2006), Zlovešči otok (2010), Volk z Wall Streeta (2013) in Morilci cvetne lune (2023), v zgodnjih sedemdesetih pa je še iskal svoje mesto pod soncem.
Odtujenost in izoliranost
Zgodba filma Taksist sledi Travisu Bicklu (Robert De Niro), mladeniču sredi dvajsetih, ki se iz Vietnama vrne s posttravmatsko stresno motnjo in kronično nespečnostjo. Da bi zapolnil prazne nočne ure, se zaposli kot taksist in za svoj rajon izbere najbolj zanemarjene soseske New Yorka. Kar vidi pri svojem delu, mu v nobenem pogledu ne pomaga pri duševnih težavah, pač pa jih še poglablja. Naokoli prevaža pijane, zadrogirane, hudobne in zmešane ponočnjake, kar utrjuje njegova prepričanja, da je mesto nekakšna moralna greznica, polna kriminala in nesnage. Njegova osebna stiska in nezmožnost navezovanja normalnih stikov se stopnjujeta, ko ga po skrajno štorastem poskusu dvorjenja zavrne lepa Betsy (Cybill Shepherd), ki dela v volilnem štabu predsedniškega kandidata. Travisov obup se po zavrnitvi začne sprevračati v nevarno obsesijo s »čiščenjem« mesta.
Blodnje o tem, da ima posebno poslanstvo »očistiti« mesto hudobije, se še okrepijo, ko v njegov taksi sede dvanajstletna Iris (Jodie Foster), ki jo zvodnik Sport (Harvey Keitel) prodaja pedofilom. Travis se zanjo ne zanima na seksualni način, pač pa z deklico stke nekakšno prijateljstvo, kar še dodatno poglobi njegovo prepričanje, da je mesto treba očistiti zla.
Dvoumen konec
Trdno zaverovan v to svoje poslanstvo začne intenzivno trenirati in se iz suhljatega čudaka prelevi v žilavega in mišičastega čudaka. Nabavi štiri pištole, se obrije na irokezo in odpravi na predvolilni dogodek, kjer namerava ustreliti politika, za katerega dela Betsy, dekle, ki ga je zavrnilo. Poskus atentata se izjalovi, a Travis hitro najde novo žrtev. Odpelje se v bordel, kjer v akciji »reševanja Iris« nasilno obračuna z njenim zvodnikom, mafijskim klientom in varnostnikom. Po spopadu si skuša vzeti življenje, a mu ne uspe. Pristane v komi, gledalec pa nato spremlja, kako je Travis v medijih prikazan kot heroj, ki je storil junaško dejanje. Irisini starši mu pošljejo pismo, v katerem se mu zahvalijo, da je rešil njihovo deklico, ki sedaj obiskuje šolo.
V končnem prizoru Travis znova vozi taksi in v njegov avto sede Betsy, ki je očarana nad njegovim pogumom. Travis ji za vožnjo ne zaračuna, in ko jo odloži, gledalec dobi bežen namig, da je srečen konec zgolj farsa. Travis namreč v vzvratnem ogledalu za drobec trenutka zagleda nekaj neznanega, morda lasten odsev ali staro paranojo, kar namiguje, da bes in nasilje v njem nista izginila, ampak sta se samo potuhnila. Ta dvoumen konec je eden najbolj analiziranih v zgodovini filma, saj odpira številna vprašanja: je Travis v resnici umrl? So zadnji prizori samo njegove blodnje? Je celoten epilog, v katerem ga mediji častijo kot junaka, lažen?
»Čuden film«
»Po svoje je to religiozen film, v katerem potlačena čustva eksplodirajo v nasilje kot obliko očiščenja. Je zelo čuden film,« je o Taksistu menil sam Scorsese, ki je tudi priznal, da Robert De Niro ni bil prva izbira za glavno vlogo. Ustvarjalci so si psihotičnega taksista zamišljali v podobi Dustina Hoffmana ali Al Pacina. Prvi je vlogo zavrnil, ker se mu je Scorsese zdel »povsem ubrisan«, drugi pa, ker je imel že vrh glave psihološko napornih vlog.
De Niro se ni ustrašil kompleksne vloge in je projekt vzel zelo resno: pridobil je licenco za taksista ter ure in ure vozil po z neonskimi lučmi osvetljenih ulicah New Yorka. Za vlogo je shujšal skoraj 20 kilogramov in veliko govoril z duševno strtimi moškimi, ki so se vrnili iz vojne. Vloga mu je prinesla nominacijo za oskarja za glavnega igralca. Kipca za ta film sicer ni dobil, prav tako ne Jodie Foster, ki je bila nominirana za vlogo otroške prostitutke. Ustvarjalci so primerno igralko za to vlogo iskali dolgo, saj je bilo pomembno, da gre za deklico, ki je dovolj zrela za razumevanje tako težkih tematik, obenem pa je še vedno zelo otroška. Fosterjeva, ki je bila takrat že uveljavljena otroška igralka, je na avdiciji premagala več kot 200 kandidatk in nato opravila več psiholoških testiranj, s katerimi so se skušali prepričati, da je sodelovanje pri filmu s takšno vsebino ne bo nepopravljivo zaznamovalo. Kljub temu je Jodie več let kasneje vzdušje na snemanju opisala kot precej nelagodno. »Scorsese mi je rekel: 'Odpni mu šlic' in se začel režati, nato pa ni več vedel, kaj mi reči in kako me usmerjati,« je dejala in povedala, da se je molčeči De Niro potrdil kot njen zaveznik.
Taksist, ki so ga posneli z zelo nizkim proračunom slabih dveh milijonov dolarjev, je postal velika uspešnica in v blagajne prinesel 28 milijonov zelencev. Kritiki so film takoj prepoznali kot mojstrovino in o njem pisali v superlativih. Hvalili so scenarij, igro, psihološko globino, dialoge, glasbo (delo Bernarda Herrmanna), vizualno podobo in vse preostale komponente, ki tvorijo film. Taksist ima danes status mojstrovine, ki se redno uvršča na sezname najboljših filmov vseh časov.
