Sedemdelna dokumentarna serija Od pola do pola z Willom Smithom, ki so jo snemali kar pet let, spremlja Willa Smitha na 100-dnevnem potovanju po vseh sedmih celinah – od Antarktike do Arktike – kjer raziskuje najbolj skrajna okolja planeta in hkrati preizkuša meje lastne telesne in psihične vzdržljivosti. Smuča do južnega tečaja, se potaplja pod arktičnim ledom, raziskuje amazonske jame, sreča smrtonosna bitja, prečka Himalajo, puščavo Kalahari in ogrožene otoke Tihega oceana, na svoji poti pa sodeluje z vrhunskimi znanstveniki, raziskovalci in lokalnimi skupnostmi – od ljudstva Haorani v Amazoniji do ljudstva San v Afriki.
Med znanstveniki, ki so ga spremljali na odpravi, je bila tudi Allison Fong, ena vodilnih svetovnih raziskovalk polarnih ekosistemov. Biološka oceanografinja in ekologinja morskega ledu z več kot dvema desetletjema terenskih izkušenj in več kot 500 dnevi raziskav na morju je sodelovala pri ključnih znanstvenih odpravah na Arktiki in Antarktiki, v seriji od Pola do pola pa bo gledalcem približala nevidni svet polarnih mikrobov.
S Fongovo smo se pogovarjali o tem, kakšen vpliv imajo lahko takšne in podobne serije v boju proti teorijam zarot, kako je delati v ekstremnih okoljih, pa tudi o tem, kakšen sodelavec je Will Smith in kako se je znašel v tako ekstremnih okoljih.
Kako prišlo do vašega sodelovanja v seriji?
Po tednu ali dveh odsotnosti z elektronske pošte zaradi dela sem pregledovala nabiralnik in naletela na sporočilo podjetja Utopia Productions. Najprej sem pomislila, da gre za neželeno pošto, potem pa sem si rekla: čakaj malo, morda pa sploh ni nezaželena pošta in bi jo morala prebrati bolj natančno. Hitro sem ugotovila, da gre za zanimivo priložnost, in se odzvala.
Kako je, ko kot znanstvenica delate brez kamer in poskušate s svojim raziskovanjem izboljšati svet, pri čemer pogosto nimate občutka, ali sploh kaj prispevate k spreminjanju sveta na bolje, sodelovati v tako veliki produkciji in videti njen vpliv?
Ko sem začela delati kot znanstvenica, si nikoli nisem predstavljala, da bom nekega dne del takšne serije. Tvoj cilj je ustvarjati znanje in ga deliti s strokovno skupnostjo. Veliko časa preživim sama pred računalnikom, obdelujem podatke, in to je lahko zelo samotna pot, pogosto tudi frustrirajoča. Pride trenutek, ko se vprašaš, ali ima tvoje delo sploh vpliv, ali doseže širšo javnost in ali ljudi sploh zanima.
Sodelovanje v tej seriji je izjemna priložnost, ne le za znanstveno delo, ampak tudi za to, da dosežemo ljudi v njihovih domovih in jim rečemo, poglejte okoli sebe – to je naš dom, to se dogaja okoli nas. In da se ob tem počutijo tako, da lahko tudi sami prispevajo k boljši prihodnosti planeta. Ko sem začela znanstveno pot, nisem imela takšnih ciljev. Bila sem preprosto radovedna, zanimal me je ocean in želela sem biti čim več ob njem. Ta pot me je pripeljala sem in zavedam se, kako privilegirana sem, da lahko govorim o stvareh, ki so mi pomembne, ter ljudi spodbujam k radovednosti o svetu, mikroorganizmih, Arktičnem oceanu in morskem ledu. Težko je izmeriti vpliv takšne serije v primerjavi s klasičnimi znanstvenimi dosežki, a upam, da dosežemo milijone ljudi, česar ni doseglo nobeno drugo moje delo. Zame je to velik mejnik.
Kaj bi rekli teoretikom zarot, ki pravijo, da okoljska kriza ne obstaja?
V več kot 20 letih kariere opažam, da postaja spremenljivost v ekosistemih vse težje napovedljiva. Ne gre le za dvig temperature, temveč za hitrost teh sprememb, ki je brez primere. To je alarmantno. Ključno je, da se vsak posameznik zaveda, da lahko nekaj stori. Te krize ne bomo rešili, če bomo odgovornost prepustili zgolj vladam ali velikim podjetjem. Vsakodnevne odločitve posameznikov se seštevajo in lahko prinesejo velike spremembe. Ljudje morajo vedeti, da so pomembni v tem boju proti podnebnim spremembam in da je tudi neukrepanje izbira.
Menite, da so znanstvene serije močnejše od teorij zarot?
Ne morem ocenjevati, kako močni so zagovorniki teorij zarot. Lahko pa rečem, da je izjemno pomembno komunicirati pravilne informacije – takšne, ki temeljijo na opazovanjih, preverjanjih, eksperimentih in podatkih. Znanost je proces vprašanj, testiranj, analiziranja in ponovnega preverjanja. Če ljudje niso vajeni takšnega razmišljanja, lažje sprejmejo nepreverjene trditve. Upam, da takšne serije pomagajo preusmeriti pozornost k preverjenim informacijam in pokažejo, kako raziskave vplivajo na ljudi, okolje in ekosisteme ter kako je vse med seboj povezano.
Kako ocenjujete vlogo Willa Smitha v seriji? Se vam je zdel prava oseba za to? Ste bili sprva morda skeptični, ker gre za igralca, znanega predvsem po akcijskih in komičnih filmih?
Iskreno povedano, kot večina ljudi sem tudi jaz Willa Smitha poznala predvsem kot megazvezdnika iz filmov, televizije in glasbe. Nisem bila ravno skeptična, sem bila pa radovedna, kako bo vse skupaj potekalo. Nima znanstvenega ozadja in se ni uveljavil kot raziskovalec ali pustolovec, zato se mi je zdelo zelo zanimivo, da se je odločil za tako velik in tematsko raznolik projekt.
Ko sem ga prvič srečala, me je presenetilo, da je videti popolnoma enak kot na zaslonu. Še pomembneje pa je, da je izjemno prizemljen človek. Z menoj se je pogovarjal o življenju, o mojem delu, o tem, kako sem prišla do tega, kar počnem, spraševal me je o moji družini. Zelo hitro je ustvaril občutek varnosti in sproščenosti, da sva lahko imela resen in poglobljen pogovor. Delo z njim je bilo priložnost, ki se zgodi enkrat v življenju. Ali je prava oseba, se mi sploh ne zdi ključno vprašanje. Pomembno je, da se je on sam odločil, da bo prevzel to vlogo. To je zelo značilno za Willa Smitha – ne čaka, da mu drugi ustvarijo priložnost ali ga povabijo v določeno vlogo, ampak si priložnosti ustvari sam. Ko si v položaju, kot je njegov, moraš včasih tvegati.
Ta projekt je bil zanj tvegan, ni nekaj, kar bi ljudje pričakovali od njega. A ravno to, da se je za to odločil, veliko pove o tem, kaj mu je pomembno, kaj ga zanima in kaj želi sporočiti svetu, ne le kot umetnik, ampak tudi kot človek. Zaradi tega deluje zelo človeško in dostopno.
Kako se je znašel v ekstremnih okoljih?
Imeli smo ga tako v laboratoriju kot na terenu. Dobil je kratek uvod, nato pa je sam raziskoval ideje in prihajal k meni z vprašanji. To je omogočilo zelo naravne pogovore o tem, zakaj je naše delo pomembno. Okolja, v katerih delamo, so oddaljena, zahtevna in pogosto nevidna za širšo javnost – mikrobi so nevidni, večina ljudi nikoli ne vidi morskega ledu, kaj šele da bi se potapljala pod njim. Pri njem sta bila zelo jasno prisotna tako strah kot radovednost. Moram reči, da se je izjemno dobro znašel. Resnično je bil dorasel izzivu. Najpomembneje pa je, da nikoli ni bil preveč samozavesten.
