Lea Mihevc je svojo televizijsko kariero začela pri 16 letih kot ena od manekenk v oddaji Tistega lepega popoldneva. Kot model je nato delala tudi v New Yorku, v katerem je ostala skoraj pet let, tam pa je nastopala tudi v resničnostnem šovu Modni oblikovalci Heidi Klum kot del skupine manekenk, ki so na modni reviji predstavljale izdelke tekmovalcev. Po vrnitvi se je osredotočila na uresničevanje svoje velike želje – igranja, ki ga je tudi uspešno doštudirala na AGRFT. Na malih zaslonih smo jo gledali že v serijah Ena žlahtna štorija, Reka ljubezni in Ja, Chef!, trenutno pa v seriji Nemirna kri na Pop TV upodablja eno od glavnih vlog, mlado kriminalistko Saro Petrič, ki se med preiskavo sumljivih poslov premožne družine Veber nevede zaplete v mrežo ljubezni, prevar in lastne preteklosti.
Po čem ste podobni svojemu liku, kaj pa vas od njega najbolj razlikuje?
V vlogi Sare sem se v marsičem našla, podobni sva si v trmi in vztrajnosti in v tem, da se ne ustaviva, ko se za kaj odločiva. Je pa Sara malo bolj neposredna v svojih odločitvah, včasih si želim, da bi ji bila v tem bolj podobna, saj se sama veliko preizprašujem in omahujem, preden se za kaj odločim.
S Svitom Stefanijo, ki igra desno roko Petra Vebra Lukasa Novaka, imata tudi nekaj romantičnih prizorov. Kako sta se pripravljala nanje? Kako pomembna je kemija med igralcema?
Pred začetkom snemanja smo imeli nekaj vaj, pa precej smo se pogovarjali in raziskovali odnose. Mislim, da je kemija izredno pomembna, ključ zanjo pa je sproščenost med igralcema. S Svitom sva se takoj zelo lepo ujela. Predvsem sva se poskušala zabavati in pristopati k vsemu skupaj z neko organskostjo in iskrenostjo.
Ste kdaj igrali s kom, pri katerem kemije ni bilo, pa je to zahteval prizor? Na kakšen način ste si pomagali?
Vsi smo ljudje in mislim, da je normalno, da se z nekaterimi ujameš bolj, z drugimi manj. Če se zgodi, da ni kemije, vedno najdem eno stvar, ki mi je pri soigralcu všeč, ki mi je prijetna, lepa, in se osredotočim nanjo. Zaljubljenost igram na tak način, saj se mi zdi najbolj iskren in pristen.
Snemanje med drugim poteka tudi na posestvu s konji. Kakšno je bilo snemanje z njimi?
Seveda, med drugim so bili tudi radovedni. Snemanje z živalmi je precej nepredvidljivo, tako da so nas nenehno presenečali. Med samim snemanjem jih pustim pri miru, saj se zaradi kamer in luči že tako veliko dogaja, jih pa pobožam ob vsaki priložnosti.
Kako pa vam je šlo jahanje? Ste to počeli že kdaj prej?
Jahati sem si želela od mladih nog, zdaj pa se mi je želja končno uresničila. Mislim, da mi je šlo kar dobro, glede na to, da sem to počela prvič v življenju.
Se vam je življenje spremenilo z glavno vlogo v seriji?
Za zdaj se mi življenje ni drastično spremenilo, razen seveda, da se zbujam v ekstremno zgodnjih jutranjih urah in da me na cesti občasno kdo ustavi. Vse spremembe, ki so me doletele, so lepe. Slabih izkušenj za zdaj še nisem imela, je pa res, da redko berem komentarje na spletu in se namenoma trudim obkrožati s pozitivnimi ljudmi in besedami. To potem prinese pozitivne izkušnje.
Poleg dela vam levji delež časa jemljeta dvojčka. Vas gledata tudi po televiziji?
Da bi gledala serijo, sta še malo premajhna, rada pa vpijeta »mama, mama!«, ko me vidita po televiziji, in s prstom kažeta name. Doma ni nikoli dolgočasno. Trenutno smo v fazi, ko se med seboj veliko prepirata in tekmujeta za mojo pozornost, tako da ni vedno lahko. So pa zato tisti trenutki, ko se razumeta, se objameta ali se imata rada, toliko bolj dragoceni.
Kako zmorete? Imate tudi servis dedkov in babic?
Oh, seveda imam, nikakor ne bi zmogla sama. Petja je čudovit oče, imamo super babice in dedke, ki so vedno pripravljeni pomagati, odlično varuško in vrtec. Pa še se najdejo prijatelji in podpora v drugih oblikah. Res je potrebna cela vas, kot pravijo, in zelo sem hvaležna, da imamo tak podporni sistem.
Rodila sta se dva meseca prezgodaj. Gotovo ni bilo lahko …
Izkušnja prezgodnjega poroda je bila zame precej težka, predvsem čustveno. Ne samo da nisem bila pripravljena na to, da prideta na svet, s tem je prišlo tudi ogromno krivde, da mi ju ni uspelo nositi dlje (čeprav je prezgodnji porod pri dvojčkih zelo pogost). Prehod v vlogo mame je že tako zahteven, na tak začetek starševstva pa te res nihče ne more pripraviti – na piskanje naprav, štetje vsakega grama, hranjenje po sondi in tako dalje. Pri taki izkušnji nekako doživljaš vse, ne le skozi svoje otroke, ampak tudi skozi izkušnje drugih na intenzivni enoti. Vse, kar vidiš, te globoko prizemlji in opomni, kako krhko je človeško življenje. Vsak dan sem hvaležna za ljudi iz EINT v ljubljanski porodnišnici in vse, ki so takrat skrbeli zame in za nas. Hvaležna sem, da je bilo s fantoma vse v redu, in kadar postane biti mama res težko, se poskusim spomniti, da tega ne gre jemati za samoumevno.
Sklepam, da vam je bil tudi takrat v veliko oporo partner Petja.
Petja je bil skozi vse to moja skala, še vedno je.
Kako pomembno pa je pri vajinem odnosu to, da razumeta tudi naravo dela drug drugega?
Meni osebno je razumevanje narave mojega dela izredno pomembno, da ne nastanejo zamere. Delo je nepredvidljivo, predvsem kar zadeva urnik, zato je imeti ob sebi nekoga, ki ne le dopušča to fluidnost, ampak jo tudi izkoristi, da nam z njo popestri življenje, veliko darilo.
Živite v Mariboru, kamor ste se preselili iz Ljubljane, pred tem pa ste pet let živeli v New Yorku. Ste se štajerske prestolnice hitro navadili? Kaj vam je tam najbolj všeč? Pogrešate kaj iz Ljubljane ali iz New Yorka?
Maribor sem vzljubila takoj, ko sem ga prvič obiskala. Selitev mi sploh ni bila tuja, res sem se ga hitro navadila. Obožujem širino, ki jo ima Maribor, saj je reka res reka. Daje mi občutek tujine, predvsem pa obožujem ljudi. Ljubljane ne pogrešam preveč, morda kak kotiček. New York pa sem tudi po svoje že izživela, tako da ga ne pogrešam zares. Če kaj pogrešam, so to moji prijatelji. Ljudje so zares tisti, ki neko mesto naredijo za dom. Z njimi pa se slišim in vidim, ne glede na to, kje živim zdaj.
Kaj pa vam je dala izkušnja New Yorka?
Tam sem živela kar nekaj let, predvsem so bila to ključna leta mojega odraščanja. Rekla bi, da me je New York res izoblikoval in naučil marsičesa. Me morda pripravil na življenje mame dvojčkov. Predvsem pa mi je dal ljudi, ki bodo vedno ne le moji prijatelji, ampak moja družina.
Kakšnih izkušenj pa si še želite – poklicnih in osebnih?
Želja je ogromno, vendar se bom življenju pustila presenetiti. Menim, da se vse zgodi ob svojem času.
