Čeprav velja za enega najbolj branih, cenjenih, vplivnih in proučevanih piscev vseh časov, o Williamu Shakespearu ostaja marsikaj neznanega. V dobrih štiristo letih, kolikor jih je minilo, odkar je umrl, so literarni zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter navdušenci do potankosti secirali njegovo dramatiko in poezijo ter pri tem odkrili kup motivov, metafor in sporočil, ki jih je (ali pa tudi ni) imel v mislih, ko je pisal. Še več je nejasnega o njegovem zasebnem življenju, značaju, navadah in virih navdiha, a so si zgodovinarji kljub temu enotni glede nekaterih ključnih podatkov: znano je recimo, da se je rodil konec aprila 1564 in umrl 23. aprila 1616 ter da se je pri osemnajstih poročil z osem let starejšo sokrajanko, ki je pol leta kasneje rodila deklico Susanno. O edinem sinu zakoncev Shakespeare, Hamnetu, ne vemo skoraj ničesar, razen dejstva, da sta se s sestro dvojčico Judith rodila leta 1585 in da so dečka enajst let kasneje pokopali. Vzrok smrti ni znan, a smrt otrok v tistem času ni bila redkost – tri Williamove sestre so denimo umrle v otroštvu, neizprosna statistika 16. stoletja pa pravi, da kar tretjina otrok ni nikoli odrasla.
Vprežena domišljija
Vrzeli v življenjski zgodbi najbolj znanega dramatika vseh časov so navdihnile več avtorjev, ki so vpregli domišljijo in ponudili alternativne razlage Shakespearove življenjske zgodbe. V letu 2020 je tako izšel odmeven roman britanske pisateljice Maggie O'Farrell, naslovljen Hamnet.
Avtorica na samem začetku knjige citira literarnega zgodovinarja Stephena Greenblatta, ki izpostavlja, da sta »bili v 16. stoletju Hamnet in Hamlet pravzaprav različici istega imena«, kar pomeni, da o prezgodaj umrlem Shakespearovem sinu vemo še nekaj: nekaj let po njegovi smrti je njegov oče napisal eno največjih dramskih del, ki nosi naslov po njem. Znamenita drama, ki je več kot prestala preizkus časa in velja za mojstrovino, sicer ni neposredno povezana s tragedijo v Shakespearovem zasebnem življenju. Glavni lik resda nosi ime avtorjevega umrlega sina, a gre za princa na danskem dvoru, ki se po očetovi nasilni smrti znajde na robu norosti. Dramskemu Hamletu očetov umor spodnese tla pod nogami, k trpljenju pa doprinesejo še mamina prehitra ponovna poroka, obilje dvornih spletk in za povrh še prikazovanje duha pokojnega očeta, ki terja, da Hamlet maščuje njegovo smrt. Težko bi rekli, da je povezava med Shakespearovo osebno tragedijo in vsebino Hamleta prav posebej očitna, a mnogi oboževalci o njej ne dvomijo.
Več kot le zgodba o zakonu
Drama, ki tudi 400 let po nastanku odpira pomembna vprašanja o naravi človekovega delovanja in jo redno uprizarjajo na odrih vsega sveta, je doživela že več kot 50 filmskih priredb, v katerih so Hamleta med drugimi igrali Richard Burton, Mel Gibson, Kenneth Branagh in Ethan Hawke. Film, ki v teh dneh prihaja na kinematografske sporede, ni še eden v dolgi vrsti adaptacij slavne drame. Hamnet je namreč film, ki v ospredje postavlja zakon Williama Shakespeara in Agnes Hathaway ter tragedijo, ki je doletela njuno družino. Režiserka Chloé Zhao, ki je najbolj znana po filmu Dežela nomadov (Nomadland, 2020), za katerega je prejela oskarja za najboljšo režijo, pravi, da je s Hamnetom želela ustvariti »nekaj več kot zgolj zgodbo o zakonu in smrti otroka«. Scenarij je napisala skupaj z avtorico literarne predloge Maggie O'Farrell, pri čemer sta se odločili za linearno pripoved namesto preskakovanja naprej in nazaj v času. Roman so sicer najprej priredili v gledališko predstavo, nakar je vzniknila še ideja o filmski adaptaciji. Kmalu pa uradni potrditvi, da bosta v glavnih vlogah igrala irska igralca Jessie Buckley in Paul Mescal, vsak s po eno oskarjevsko nominacijo v žepu, je k projektu kot producent pristopil še Steven Spielberg. »Verjamem, da je pomembno, da velika filmska platna niso prostor zgolj za epske blockbusterje, temveč tudi za nežne, intimne portrete zakona in družine ter razodetij, ki se rojevajo iz bolečine,« je ob premieri v Los Angelesu povedal legendarni režiser.
Nepredstavljiva tragedija
Film, ki je v zadnjih tednih slavil na več filmskih festivalih, v ospredje postavlja mlado Agnes (Jessie Buckley), samosvojo in z naravo izjemno povezano zeliščarico, v kateri lokalna skupnost vidi napol čarovnico. Ko spozna bledoličnega in malce štorastega učenjaka Willa Shakespeara (Paul Mescal), se med njima nasprotovanju staršev in okolice navkljub razvije romanca. Poročita se in rodi se jima prva hčerka, kmalu zatem pa še dvojčka. Will se ob Agnesini spodbudi vse resneje ukvarja s pisanjem, zaradi česar je le redko doma. V Londonu se uveljavi kot resen dramatik in njegova kariera zacveti. Film ob tem ostaja osredotočen na Stratford, kjer se Agnes in otroci spopadajo z vsakdanjikom. Ko v mesto pride kuga, se črna smrt naseli tudi pri Shakespearovih. Judith je vse bolj bolna in ko kaže, da se ne bo izmazala, se zgodi preobrat: deklica preživi, namesto nje pa kuga vzame Hamneta. Smrt otroka nepovratno zaznamuje Agnes in Willa, ki se z nepredstavljivo bolečino soočata vsak po svoje, ob tem pa Agnes trpi še zaradi tega, ker se Will tako kmalu po sinovi smrti vrne v London. Prepričanje, da Will ne žaluje dovolj, se okrepi, ko čez čas izve, da je mož v svoji novi tragediji uporabil ime njunega umrlega otroka. Preplavi jo bes, a ob tem ne ve, kaj je Will v resnici prestajal med umikom v London in pisanjem Hamleta. Kar je sprva videti kot skrunitev sinovega imena, se po ogledu predstave preoblikuje v razumevanje, ki ima naposled ključno vlogo pri žalovanju tako za Agnes kot Williama.
Kritiki, ki so si film ogledali predpremierno, so enotni: gre za izjemno presunljiv film, ob katerem je nemogoče ostati ravnodušen. »To je šokanten, nemara čustveno najbolj pretresljiv film zadnjih let,« so zapisali v recenziji v reviji Vulture, o »ganljivem« in »srce parajočem« filmu pa pišejo tudi drugi recenzenti. Glavnina kritikov največ pohval namenja igralki Jessie Buckley, ki je izvrstno upodobila žalujočo mater, komplimentov pa je deležen tudi Paul Mescal, ki se je vživel v Shakespeara. V poplavi pozitivnih recenzij izstopa kritika iz Wall Street Journala, ki Hamneta označuje za »učbeniški primer vabe za oskarje«. »Gre za visokoleteč solzav film, obremenjen z zgodovinskimi netočnostmi,« so zapisali.
