Ko stopi v prostor, se zdi, kot da se čas za trenutek ustavi. Ne zaradi koraka, ki je danes malce bolj previden kot nekoč, ampak zaradi notranjega sijaja – neulovljive energije ženske, ki je z glasom osvojila poslušalce in festivalske odre od Ljubljane do Splita. Sprva je bila plaha in zadržana, z uspehi pa se je krepila njena samozavest. Pot umetnice se je začela tam, kjer se sol pomeša z burjo – v istrski vasici Koštabona. Elda Viler je od tod v svet ponesla dar – glas, ki zna biti nežen kot rahel vetrič, a hkrati mogočen in silovit kot burja.
Sol, burja, glas
Ko je leta 1964 prvič stopila na oder Slovenske popevke, na katero je bila vedno globoko navezana, nihče ni slutil, da bo prav ta mladenka postala interpretka naših največjih zimzelenih uspešnic. Danes si slovenske glasbene zakladnice ne moremo zamisliti brez pesmi, kot so Ti si moja ljubezen, Zlati prah imaš v očeh, Vzameš me v roke in tiste nepozabne, zimzelene Lastovke, ob kateri še vedno marsikomu zastane dih – posebej danes, ko se Eldini brezčasnosti na odru pridruži njena hči Ana Dežman.
Tako bo tudi na poslovilnem (že razprodanem) koncertu 14. februarja v Cankarjevem domu, ko bo Elda Viler še zadnjič stopila na veliki oder in se poklonila občinstvu, ki jo spremlja že več kot šest desetletij. »Ampak s tem ne bo konec mamine zgodbe. To bo velika zahvala za vse njene številne skladbe, ki nam jih je dala. Mislim, da je končno čas, da se na takšnem svečanem gala koncertu vsi zahvalimo njej, hkrati pa se bo mama zahvalila publiki, ki jo spremlja že toliko let,« nam je pojasnila hči Ana Dežman, ki stopa po mamini poti. A ko beseda nanese na oder in pesmi, ki jih bosta peli skupaj, Ana ne more mimo primerjave z današnjim časom, saj hkrati kritično meni, da je sodobna glasba zelo na hitro narejena. »Da te skladba prevzame, gane in pritegne pozornost – tega danes skoraj ni. Vse je instant, večina skladb pa sledi prodajnemu in marketinškemu pristopu, kar v bistvu nima ničesar z glasbo.«
Kakovost pred slavo
Pa je bilo tudi včasih tako, ko so našo veliko umetnico poznali in cenili po vsej tedanji Jugoslaviji? Elda Viler nam je zaupala, da spoštovala vsakega umetnika, s katerim je sodelovala. »Vsak je prispeval k mojemu uspehu in skladbam, ki sem jih dobila in odpela bodisi na festivalih ali kje drugje. Za vse skladbe, ki so mi jih napisali Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Jože Privšek, Ati Soss, Milan Ferlež in številni drugi, sem hvaležna še danes,« nam je odgovorila Elda, ki je dodala, da so bile te pesmi zelo težke v smislu interpretacije. »Mnogi izmed avtorjev so mi dejali, da s temi skladbami ne bom zaslovela takoj, ampak da bo vse prišlo pozneje. In to se je resnično zgodilo. To je tista umetniška vrednost, kvaliteta, ki danes manjka.« Elda Viler nam je tudi povedala, da nikoli ni preštela vseh svojih skladb, prav tako ni nikoli hodila okoli nacionalnega radia, da bi prosila avtorje za to in ono melodijo. »Pokojni Dušan Velkaverh mi je nekoč celo dejal, da me ni nič naokrog in da bodo pozabili name. Pa sem mu odgovorila, da če me bodo pozabili, me bodo pozabili … Ampak da ne morem čez sebe, saj sem takrat dala prednost družini in sinu Andreju. Ko je sin začel hoditi v šolo, sem se že nameravala vrniti na glasbeno sceno, nato pa je na svet prišla Ana. In se je ponovila zgodba.«
Blagoslov za glas
Ob vprašanju, koga sliši, ko danes zavrti svoje posnetke, se za trenutek zamisli. Ali je v tistem glasu prepoznala mlado dekle, polno sanj, ali pa je v njem že takrat zaznala modrost umetnice, ki je natanko vedela, kje je njeno mesto pod soncem? Elda nam je iskreno priznala, da je imela že v tistem obdobju občutek, da to, kar sliši, ni dovolj dobro. »Bila sem prevelika perfekcionistka … potem se kar nisem mogla več poslušati. Tudi po televiziji se takrat nisem rada gledala. Šele čez čas, ko so me otroci spodbujali in pohvalili, sem si znova prisluhnila in si rekla: »Pa saj ni bilo tako slabo, le kakšne komplekse sem imela.« Danes sem ponosna na vse to, čeprav se včasih še vedno ulovim v samokritiki.«
Zlate čase popevke pogosto opisujemo kot obdobje elegance, spoštovanja in potrpežljivosti. Na vprašanje, kaj je bilo takrat v glasbi drugače kot danes, Elda Viler odgovarja, da se je včasih res trdo delalo. »Mladi danes težko razumejo, kaj pomeni prava pevska kondicija, ki si jo moral pridobiti. Zato ni čudno, da marsikdo ne zmore takšnega tempa in na glasbenih odrih ne ostane tako dolgo, kot sem recimo jaz.« Seveda se ob takšni kondiciji postavlja vprašanje, kako po vseh teh desetletjih še vedno tako skrbno neguje svoj glas. »Je, kar je – ali ga imaš ali pa ga nimaš,« nam je odgovorila, nato pa za konec hudomušno dodala, da k njeni dobri vokalni formi prispeva njen štirinožni prijatelj: »On čivka kot ptiček, jaz pa mu z veseljem in vsem glasom odgovarjam. To je moja vsakdanja vaja in blagoslov za glas.«
