»Hej, zvoni!« sem rekel. Čudno, kajti tam, kjer imamo pravi vhod, cingljajo le dimnikar in gasilci, kadar prinesejo koledar. Vsi drugi trkajo na okno dnevne sobe, ker smo pač sosedje.
»Od hiše do hiše, od vrat do vrat prinašamo smeh vam in s smehom pomlad,« so zdeklamirale tri male maškare. Meni se je kar milo storilo, žena pa je prinesla polno naročje sladkarij. Naj si pošteno razdelijo, je rekla in so vsi trije pokimali. »Bomo, bomo!«
Eh, to je bilo res prisrčno …
Jaz s pustom in pustnimi norčijami takole na splošno nisem imel kakšne posebne sreče. Ko smo še stanovali pri dedku v vasici pri Dobovi, sem se maškar bal ko hudir križa. Vaški fantalini, zamaskirani v grozljive like, niso prav dosti recitirali, temveč so tulili kot furije, letali od hiše do hiše in strašili deco. Ne, tega praznika nisem maral, čeprav sem imel s krofi dokaj znosna razmerja.
-
Čez mnoga leta, ko smo se z ženo in otročičkoma ter kosmatim psom naselili v naselju na vrhu strmega klanca, smo imeli glede pusta, maškar in akviziterjev dokaj posrečeno lokacijo. (Prav tako midva zdaj, v naši zasanjani vasici.) Pot do nas je bila naporna in za lene ne prav privlačna ter imamo ali smo imeli v glavnem malo nadlegovalcev. Tu in tam nas je obiskal kakšen zmešan lopov, pokradel, kar se je dalo pokrasti, preklel klanec in odšel v manj naporne kraje.
Ampak časi so se tu in tam spreminjali. Bila so leta, ko nam je zvonec na vratih zvonil kot obseden.
»Daan, a imate kaj za pusta hrusta?« so zažgolele tri maškare. Ena je bila pikapolonica, druga Rdeča kapica in tretji pajac. Posrečeno, ni kaj …
Ali komaj sem zaklenil duri, je že spet pozvonilo.
»Ha, ha, kako domiselno: dimnikar, kavboj in Indijanec!« sem bil iz minute v minuto bolj navdušen.
Nabral sem še malo karamel in krofov. Jabolka sem že pri prvem obisku črtal; ob jabolkih se maškare kremžijo …
Potem so prišli tečnarit še štirje kavboji in dva gusarja. Zmanjkalo je bonbonov. Najbolj sitna sta bili zadnja; nekaj sta se pritoževala, da vsi ponujajo sladkarije, ki kvarijo želodec in zobe. Onadva da bi vzela tudi gotovino, sta rekla.
Takrat mi ni bilo jasno, ali je bila tista generacija urnejša in marljivejša ter se celo klanca ni ustrašila ali pa je bila kriza tako huda. Toliko maškar, kolikor so jih starši po hišah našibali tisto leto, nisem videl že od mladih nog. Ja, sladkarije so bile od nekdaj drage, še najcenejše so bile tiste pri sosedih.
-
Ampak hec mora biti, pravim jaz. Navsezadnje ima mladež bogovske zglede glede fehtarije pri odraslih, da o državi sploh ne govorimo. Ko bi se finančni minister vsaj potrudil, se recimo našemil v roparja, bi mu človek z veseljem stisnil v roke kakšen cekin. Ampak ne. Gre in ti kar brez mask sprejme zakon. Nato pa: daj pare! Da bi davkarija krofe sprejemala, tega še nisem slišal …
Neke sobote v tistih časih sta mi pozvonila dva mulca.
»Koga pa vidva špilata?« sem ju povprašal. Nakar sta izjavila, da sta Peterle in Rupel, ter se čudila, ker tega nisem uganil, ki sem sicer videti dokaj razumen človek. Kaj nimata po obrazu z ogljem narisanih kocin, sta razlagala, in večji v roki aktovke?
Tako je bilo in tako menda še vedno je. Jaz se deci ne čudim, ko pa tudi starina bolj in bolj brede v politiko. Saj imajo tudi v parlamentu šeme, bi rekel, ali pa v strankah. In maske takisto padajo tudi brez pusta. Spreminjajo se barve, imena, strani neba. Ministri se šemijo v sposobne ministre, voditelji v dobre voditelje. Celo država se nekaj gre in hoče biti odlična država …
Jaz pa sem bil res posebno vesel naših letošnjih maškar.
Če vsaj otroci pojejo ali govorijo o smehu in pomladi, namesto o jezi in politikih, bomo lepše dni morda res doživeli.
