Matjaž Jelen se je z vstopom v osnovno šolo vpisal tudi v pripravnico oziroma v nižjo glasbeno šolo Velenje (kitara) in že v petem razredu ustanovil svoj prvi bend Izziv. Kasneje so se preimenovali v Wiskoznichi in v sedmem razredu nastopali na valetah in drugih šolskih prireditvah, kjer so preigravali tako priredbe kot prve avtorske pesmi. V njej je ostal vse do leta 1982, ko se je kot pevec pridružil novonastali skupini Šank Rock, v kateri z dvema kratkima prekinitvama deluje še danes.
Kako je biti z nekom v skupini toliko časa?
Če gledamo na zakonsko zvezo, v kateri sta dva, redko komu uspe ostati skupaj 43 let. Ampak mi imamo to prednost, kljub temu da nas je več, da smo štirje, da smo si lahko privoščili dva kratka predaha, in očitno nam še vedno uspeva.
Si zdaj že končujete stavke?
Pravzaprav si jih prekinjamo. Skačemo si v besedo.
Kako se spominjate vaših začetkov?
Zame je bilo to zelo stresno, saj sem bil takrat pevec zasedbe Wiskoznichi, Aleš Uranjek in Cveto Polak pa sta bila člana zasedbe Feliks. Prišla sta k meni domov in mi dejala, da potrebujeta pevca za novo skupino Šank Rock. Moral sem se odločiti čez noč, ob tem pa sem vedel, da bom s tem zafrknil svoje prijatelje iz matičnega benda. Hkrati pa sem vedel, da iz Wiskoznichev nikoli ne bo nič resnega. Očitno sem se odločil prav.
Kaj ste si takrat želeli?
Meni se je ves čas zdelo, da je življenje glasbenika, nastopati na odru in zabavati ljudi del mene, da sem se s tem rodil in o tem sem še zdaj prepričan.
Ste imeli na začetku pravo predstavo o glasbeni sceni pri nas?
Realnost v Sloveniji je, da smo z našim jezikom omejeni na zelo majhen trg. Če pogledamo, da nas je Slovencev dva milijona in da jih od tega 20 odstotkov posluša rock glasbo, od teh 20 odstotkov pa jih polovica posluša slovensko rock glasbo, je naš realni domet 200.000 ljudi. In s tem se moraš en dan sprijazniti ter narediti vse za njih, da jim bo lepo.
Poskušali ste sicer tudi v ZDA. Kako je bilo tam?
Zanimalo nas je, ali bi nam lahko uspelo tudi tam z našo glasbo v angleščini, a kakor koli sem se trudil peti v angleščini, sem imel vedno naglas in pri njih večinoma to ni zaželeno ali pa se jim moraš zdeti tako zanimiv, kot jim je bil Klaus iz skupine Scorpions. Mogoče bi se to spremenilo, če bi živel tam nekaj let, mislim pa, da bi se moral tam roditi, da bi imel njihovo izgovarjavo.
Vam je kaj žal, da niste ostali?
Ne. Rekli smo si, da če ne bomo poskusili, ne bomo vedeli. Zdaj vemo.
V dobrih štirih desetletjih obstoja ste ustvarili mnogo pesmi. Obstaja kakšna, ki vam gre zaradi pogostih izvedb že na živce, pa jo morate odpeti, ker je hit?
Ljudje pridejo na naše koncerte, da slišijo naše hite. Bilo bi bogokletno, da ne bi zapeli teh pesmi. In ko vidim, kako obiskovalci odpirajo usta in znajo besedila na pamet – lepše spremljave ni. Tako da res na vsakem koncertu z največjim užitkom in veseljem odpojem vse naše hite.
Kako pa običajno nastajajo vaše pesmi?
Kakor kdaj. Včasih je najprej besedilo in potem glasba, včasih je najprej glasba in potem besedilo, kdaj se ustvarja vse skupaj, kdaj gre za timsko delo, kdaj pa za individualno. Ideje več ali manj dodelamo skupaj, tako da da vsak svoj pečat. Da vsaka skladba postane šankrockovska skladba.
Pri videospotu za pesem Danes je dan ste si pomagali tudi z umetno inteligenco. Jo uporabljate tudi v zasebnem življenju? Za kaj največkrat?
Sam jo zelo redkokdaj. Raje pogooglam, če o čem nisem prepričan. Tako se mi zdi, da imam možgane še vedno dosti dobro odprte, da znam sam kaj napisati. Google se mi zdi bolj priročen, če me zanima neko dejstvo, recimo, koliko prebivalcev ima otok Hvar. Nekaj, kar smo mogoče v šoli kdaj vedeli, pa zdaj ne več. V principu pa nimam rad interneta, ker vem, da je bilo življenje brez njega malo lepše, kakor je zdaj.
Ste malo nostalgični?
Ne bi rekel, da sem nostalgičen, bolj sem praktičen. Če si se včasih kaj dogovoril, smo si to zapisali v beležko in je to veljalo. Včasih si tudi odprl pošto, ki si jo dobil, elektronske pa dostikrat ne oziroma rečeš, da je nisi dobil.
Kako pa se je spremenil odnos oboževalk od vaših začetkov? Ste v teh časih previdnejši pri besedah in dejanjih?
Ne. Najbolj se je spremenil v tem, da so nas včasih tikale, zdaj pa nas vikajo. Kar dostikrat zdaj doživimo, da nam rečejo: »Gospod, ali lahko dobim podpis, prosim?«
Imate kakšno zanimivo anekdoto, povezano z njimi?
V dobi pred internetom si si lahko kdaj privoščil kakšno sladko malo laž, da si se mogoče približal kakemu dekletu, potem pa si v nekem trenutku moral povedati resnico. Odzivi so bili različni. Zdaj pa lahko pogledajo na splet in vidijo, da sem v zvezi z Nino Božičnik.
Letošnje poletje bo za vas zelo pestro, saj imate veliko koncertov – poleg »vštekanih« tudi akustične. Vam je težko preklapljati med enimi in drugimi? Kaj je za vas najbolj drugače?
Pri električnih se lahko malo potopim v trušč, pri akustičnih pa moram biti čist kot solza. In če sem malo prehlajen, mi v duši ni dobro, ker vem, da ne bo stoodstoten.
Pred kratkim ste akustični album Romantično izdali tudi na vinilki. Kako težko je bilo izbrati zgolj osem pesmi?
Najprej smo izbrali vse pesmi, na katerih so z nami gostje Dejan Tamše, Nuša Planinc in Anja Bukovec. To je bilo lahko. Ljudem smo želeli dati tudi akustični uvod našega Bora Zuljana. Drugače pa je bilo zelo težko od 20 posnetih pesmi izbrati osem.
Vam je všeč, da se je vrnila vinilka?
Sam sem že ves čas oboževalec vinilk, veliko jih imam doma. Zame ima ta format svoj čar. Na vinilki celo poslušam pesmi Šank Rocka, kar mi sicer nikoli ni najbolj všeč, saj vsakič, ko se slišim, vem, da bi lahko bolje opravil.
Ste tudi zapriseženi motorist. Kaj vam je pri tem tako zelo všeč?
Vožnja z motorjem se mi zdi zelo podobna smučanju, saj sem s hitrostjo zelo blizu zemlje in se gibam. Takrat sem samo jaz. Sam od sebe odvisen. Pri motorju pa je še to, da imaš med nogami motor, ki mu z roko daješ plin. Zame je to čisti odklop, tako da ne razumem motoristov, ki imajo slušalke v čeladah in se pogovarjajo med potjo, ker to ne gre zraven, saj moraš biti res stoodstotno osredotočen na vožnjo. Sam si takrat res očistim glavo.
Kam se boste z motorjem letos odpeljali na poletni dopust?
Letos še ne vem, ker je to vedno odvisno od vremenske napovedi. Za zdaj je načrt Dalmacija. Novembra pa bom šel spet k prijateljem v Kalifornijo, od koder bomo šli na enega največjih motorističnih zborov v Severni Ameriki, v Puerto Peñasco v Mehiko.
Kaj še radi počnete v prostem času?
Malo telovadim. Zadnje mesece sem se sicer zaradi poškodbe rame kar malo polenil, ampak bom že naslednji teden spet malo bolj telesno aktiven. Včasih pa imam rad mir, da sem sam s seboj.
Greste kdaj tudi na koncerte drugih glasbenikov?
Rad grem, ampak dostikrat se zgodi, da imamo tudi mi ravno takrat koncert. Letos bom zagotovo šel na 30 Seconds to Mars v Gorico, za drugo pa še kombiniram.
Kako je ljubezen med vašim kitaristom Borom Zuljanom in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič vplivala na bend oziroma na oboževalce? Jih je več, vas imajo bolj ali manj radi?
Osebno spoštujem zasebnost posameznikov, rad pa vidim srečne ljudi okrog sebe … Šank Rock je bil že od začetka svoje kariere nad politiko in tako ostaja tudi v prihodnje. Tako da nas pri naših oboževalcih oziroma oboževalkah ne zanima nič drugega kot to, da rad oziroma rada posluša našo glasbo in pride na naše koncerte …
