Zdenko Cotič - Coto je uveljavljen slovenski kitarist in glasbeni ustvarjalec (med njegovimi najbolj znanimi skladbami je En poljub Jana Plestenjaka in Modrijanov), ki je pomembno zaznamoval primorski prostor ter širšo slovensko glasbeno sceno. Z glasbo živi že od mladih let, spremlja in soustvarja pa jo od sedemdesetih let dalje. Sodeloval je v številnih zasedbah, med drugim pri skupinah Bazar, Prizma, Halo in Kameleoni. V zadnjih dveh desetletjih je širši javnosti najbolj znan kot kitarist in glasbeni sopotnik Jana Plestenjaka, s katerim ga povezuje tudi tesno prijateljstvo. Poleg nastopanja se je Coto uveljavil še kot producent in avtor lastnih projektov, med drugim z albumom reinterpretacij slovenskih uspešnic, pri katerem je združil različne vokalne izvajalce.
Poznamo vas predvsem kot izvrstnega kitarista. Kako ste začeli svojo glasbeno pot?
Začelo se je bolj za šalo. V osnovni šoli sem začel igrati kitaro, ob tem pa spoznal tudi prijatelje, s katerimi nas je povezala glasba. Sčasoma me je začelo zanimati vedno več različnih zvrsti, poslušal sem drugačno glasbo kot prej in si postopoma širil obzorja. Potem so me prijatelji povabili, naj z njimi kaj zaigram, in tako se je vse skupaj počasi začelo – povsem neobvezno.
Torej si takrat niste predstavljali, da boste z glasbo vztrajali tako dolgo?
Ne, nikakor. Tega si nisem predstavljal, pa tudi ne vem, ali sem si to sploh želel. Preprosto mi je bilo všeč in sem bil ves čas v tem.
Koliko so na vašo glasbeno pot vplivali starši oziroma širša družina? Začeli ste namreč s harmoniko …
Da, najprej je bila harmonika. Družina sicer ni bila ravno navdušena nad tem, da bi se z glasbo ukvarjal resno, a jih nisem preveč poslušal. Je pa res, da je imel oče velik talent za glasbo – zelo dobro je igral orglice. Tudi sam sem jih poskusil igrati že kot čisto majhen, po svoje. Oče je znal na orglice sam spremljati narodno glasbo: igral je polke in valčke, tako base kot melodijo. Zelo lepo. Tega jaz nikoli nisem znal.
So vas pa potem, ko ste začeli nastopati, družinski člani hodili poslušat na koncerte?
Seveda. Kasneje, ko sem igral z Bazarjem, so prihajali tudi plesat.
Sodelovali ste z nešteto izvajalci, med drugim s Tinkaro Kovač, Massimom Savićem, Jadranom Ogrinom, Tuliem Furlaničem, Danilom Kocjančičem, Slavkom Ivančićem, Aniko Horvat, Mefom … Kdo od njih je najbolj vplival na vašo pot in vas oblikoval v glasbenika, kakršen ste danes?
Vsak je prispeval svoj košček, a vendar lahko izpostavim dve ključni obdobji. Prva polovica mojega glasbenega življenja je bila močno povezana z Danilom Kocjančičem, ki je avtor številnih uspešnic. Z njim sem igral skoraj od začetka svoje kariere. Skupaj smo tudi ustvarjali avtorsko glasbo, kar je zelo zaznamovalo moj slog in pristop. Drugo polovico moje glasbene poti pa predstavlja sodelovanje z Janom Plestenjakom. Z njim sodelujem že 23 let in zgodba se še kar nadaljuje – in to na najlepši način. Jan je avtor, producent in tekstopisec. Z njim prav tako soustvarjam slovensko pop glasbo. To sta glavna človeka, ki sta vplivala oziroma še vedno vplivata name in sta najbolj zaznamovala mojo pot ter me oblikovala v glasbenika, kakršen sem danes.
Če bi lahko sestavili idealno zasedbo – tudi iz glasbenikov, ki jih ni več –, kdo bi bil v njej?
Vsak glasbenik je prinesel nekaj svojega in nikogar ne bi postavljal nad drugega. Zelo sem zadovoljen z zasedbo, ki jo imamo zdaj z Janom. A tudi vsi prejšnji bendi, v katerih sem igral, so imeli vsak svojo posebnost. Vedno pa je bilo najpomembnejše to, kako smo se med seboj ujeli, ko smo igrali, in koliko so to našo energijo začutili ljudje pod odrom. To, kar imamo danes z Janom, pa je po mojem mnenju vrhunska raven: odlični glasbeniki, odlični ljudje in bend, za katerega Jan zelo dobro poskrbi.
Na začetku devetdesetih let ste se odločili, da boste igranje postavili na stran. Zakaj?
Takrat se je končalo obdobje skupine Bazar, s katero smo igrali približno osem let. Bil sem že precej utrujen od tempa. Veliko smo nastopali po terasah in turističnih prizoriščih, pogosto tudi po ves mesec skupaj, zato sem se glasbe enostavno zasitil. V tem času sem začel tudi poučevati in odprl svojo zasebno glasbeno šolo, ki je bila hitro povsem zasedena. Imel sem res ogromno učencev in preprosto nisem imel več energije, da bi se hkrati resno ukvarjal še z nastopanjem. Zato sem se za nekaj let povsem posvetil poučevanju. A glasba me ni za dolgo izpustila. Spet me je pritegnil Danilo z novim projektom – posneli smo album, začeli nastopati in iz tega se je kasneje razvil tudi ansambel Halo.
Kitaro še vedno poučujete. Kakšen je interes ljudi?
Interes je vedno velik. Zanimivo pa je, da se v zadnjih letih za učenje kitare vse pogosteje odločajo tudi starejši. Veliko je takšnih, ki za abrahama dobijo v dar pet učnih ur, potem pa ostanejo več let.
Kaj pa trenutno počnete na avtorskem področju?
Neprestano kaj ustvarjam. Verjetno bom še komu zaupal, da zapoje kakšno pesem, potem pa bomo videli, kaj bo iz tega. Najraje imam preproste, melodične pesmi. Ni nujno, da so vse v slogu pesmi En poljub, a zame je osnova vedno lepa melodija. To je morda nekoliko starinski pristop, a takšen sem.
Vas pri ustvarjanju navdihuje Obala?
Sem čisti Primorec in to sem bil od nekdaj, drugega občutka pravzaprav niti ne poznam. Obala je moje okolje, moj dom in mislim, da name zelo pozitivno vpliva. Nikoli si nisem predstavljal, da bi živel kje drugje kot v Kopru. Že če sem bil kdaj kakšen teden v Ljubljani, mi je bilo včasih kar preveč.
Vam gredo poleti kdaj na živce turisti?
Da. A morda je to tudi stvar let. Tudi sam rad potujem, vendar je danes skoraj vsak kraj že turističen. Poleti so mesta natrpana, lokali polni, povsod je gneča. Ne gredo mi na živce samo turisti, tudi samemu sebi grem.
Kako pa se sproščate?
Najraje se sprostim ob sprehodih – še posebno če se z ženo odpraviva kam, kjer ni veliko ljudi. Uživam v preprostih stvareh. Rad tudi kuham, tudi to me zelo sprošča.
Kaj najraje kuhate?
Kuham bolj po občutku. Zelo rad imam testenine v vseh oblikah, a so zame prave tiste jedi, ki so na žlico. V Kopru imamo ob koncih tedna zelo dobro založeno tržnico, ko pridejo branjevci z vseh koncev in je ponudba res bogata, tako da sestavine kupujem tam. Sem pač mestni človek. Si pa zdaj predvsem vzamem čas zase. Prej sem ogromno delal, saj sem imel res veliko učencev, poleg tega pa sem ves čas nastopal. Ko sem začel sodelovati z Janom Plestenjakom, sem ob tem občasno igral še v različnih zasedbah s člani njegovega benda, z Rudijem Bučarjem, Tomijem Puričem, Slavkom Ivančićem, Danilom Kocjančičem … Danes pa mi bolj ustreza mirnejši tempo.
Koliko pa se danes družite s primorskimi glasbeniki? Tulio Furlanič mi je pred časom omenil, da imajo redna srečanja. Ste tudi vi del njih?
Danes teh srečanj ni več toliko, včasih jih je bilo ogromno, še posebno ko je bil živ Danilo Kocjančič. Na koprski tržnici smo imeli lokal, kjer smo se vsak dan dobivali ob dvanajstih. Spili smo kavo ali kaj drugega, se pogovarjali, tudi malo sprli, skratka, življenje v malem. Danes je tega pri meni precej manj. Občasno se še podružim s staro bando, sicer pa sem največ v stiku z Janom Plestenjakom.
Imate dve odrasli hčeri – vas pogosto obiščeta?
Seveda, družina mi zelo veliko pomeni. Vedno se imamo lepo skupaj. Imam tudi vnuka in vnukinjo, ki rada prihajata k meni, oba tudi že počasi tipata kitaro. Vnukinja tudi lepo poje, nastopa v zboru, ima pa tudi že svoj bend. Malo se skupaj igramo v tej smeri, povsem neobvezno. Rad bi, da se sama odločita, kaj si želita. Fino se imam. Upam le, da bo šla ta politika enkrat mimo, ker imam vseh že res dovolj, in da bi lahko začeli normalno živeti. N
